Nemške volitve bodo vendarle bolj zanimive, kot je bilo videti še pred kratkim. Kanclerka Angela Merkel bo dobila nekoliko bolj konkurenčnega nasprotnika. Čeprav naj ji pot do ponovnega kanclerskega prestola ne bi bila tako tlakovana kot na prejšnjih volitvah, predvsem zaradi »radodarne« begunske politike, ki je marsikaterega volilca spravila v slabo voljo, je bilo njeno ime na političnih stavnicah dolgo časa daleč pred drugimi nemškimi politiki. Potem pa se je na nemško politično prizorišče vrnil enainšestdesetletni Martin Schulz, donedavni predsednik evropskega parlamenta. Bruseljsko srenjo je presenetil z odločitvijo, da se ne bo potegoval za nov mandat na tem položaju in da se vrača v domovino, kjer naj bi kandidiral za poslanca kot kandidat Socialdemokratske stranke (SPD). Schulz namreč spada med tako imenovane »stare fante«, saj se po sobanah Evropske unije suče že od leta 1994, in mnogi so bili prepričani, da se njegovo delovno področje, tako kot pri nekaterih drugih njegovih kolegih, ki so desetletja v političnem kolesju EU, ne bo spremenilo do upokojitve.
Zagrizen Evropejec
Schulz je bil v evropski parlament izvoljen na listi SPD, katere član je bil njegov oče in v katero je vstopil z devetnajstimi leti. Preden je stopil v politične vode, pa je bil uspešen prodajalec knjig za kar nekaj založniških hiš in je celo sam vodil knjigarno vse do izvolitve v evropski parlament.
Od prihoda v Bruselj do izvolitve za predsednika parlamenta je sodeloval v vrsti komisij in jih vodil ter bil vodja poslancev evropskih socialističnih oziroma socialdemokratskih strank. Schulz je vztrajno zagovarjal veliko večji vpliv parlamenta na delovanje Evropske unije, komisarjem je znal večkrat zagreniti življenje, pa tudi nekdanji predsednik evropske komisije Jose Manuel Barroso si ga je prav gotovo zapomnil, saj je Schulzevo podporo in podporo levih strank za novi mandat dobil šele, ko je mu je zagotovil, da bo uresničil nekatere zahteve levih in levosredinskih strank. Leta 2004 pa ga Barrosu z ničemer ni uspelo prepričati, naj njegov blok v evropskem parlamentu podpre Rocca Buttiglioneja za komisarja. Buttiglione je na zaslišanju dejal, da je homoseksualnost po njegovem osebnem prepričanju greh, Schulz pa je vztrajal, da človek, ki daje homofobne izjave, ne more biti evropski komisar. Da je Schulz velik zagovornik EU in velik nasprotnih nacionalističnih populizmov, je morda tudi posledica dejstva, da se je rodil v vasici Hehlrath nedaleč od nemško-belgijsko-nizozemske meje in da ima sorodstvo v vseh treh državah.
Leta 2012 je skupaj z Barrosom in predsednikom evropskega sveta Hermanom Van Rompuyem prevzel Nobelovo nagrado za mir, ki so jo podelili Evropski uniji. Leta 2014 pa je neuspešno naskakoval mesto predsednika evropske komisije. Leve stranke niso imele dovolj glasov, hrbet so jim obrnili britanski laburisti, pa tudi nemški socialdemokrati so doma trgovali z Merklovo za položaje v Bruslju, pri čemer je kratko potegnil Schulz.
SPD računa na povratnika
Zdaj bo torej politično kariero nadaljeval v Nemčiji, kjer ni pustil vidnejših političnih sledi. Schulz je sicer bil v vodilnih strukturah stranke, a najvišja funkcija je bila županovanje v mestu Würselen. Politična vrnitev pa, kot kaže, ne bo umirjena, ampak z njo meri visoko, najvišje. Vodja SPD Sigmar Gabriel, ki se je sprva mislil spopasti z Merklovo za kanclerski položaj, je ugotovil, da bi bila poražena on in stranka. Zato so sklenili, da kandidirajo povratnika iz Bruslja, ki mu javnomnenjske ankete kažejo veliko bolje, čeprav je svojevrsten »novinec« na nemškem političnem prizorišču. Ime, ki si ga je ustvaril v Bruslju, očitno odmeva tudi v domovini. Vprašanje pa je, ali bo to dovolj za zmago nad Merklovo.
