Sloki dvanajstletnik Janus je po tem, ko je začel hoditi v šolo, večkrat sam obsedel na klopi in s sklonjeno glavo odšel domov. Ne le, da se sošolci niso zmenili zanj, eden od njih ga je tudi zasmehoval, ustrahoval, celo fizično se ga je lotil. Iz enega samega razloga. Ker je drugačen, različen. Ker je Rom, njegova družina pa je s Kosova prišla živet v Slovenijo.
A v resnici Janus ni bil povsem sam. Iz molka, ki je vladal na začetku, se je rodilo prijateljstvo. Neki drug sošolec mu je namreč, ko je opazil, v kakšni stiski je vrstnik, podaril svetilko. »Kar vzemi jo, doma imam še eno,« je posvetil v Janusovo mlado življenje. Kasneje je zmoto sprevidel tudi Janusov manj prijazni sošolec, ki ga je sprva zasmehoval. Na koncu filma sta objeta odšla po poti proti domu.
Film je učinkoval, a ne pri vseh
Različnost bogati. O tem ni nobenega dvoma. In ljudje, tudi begunci, ki k nam prihajajo iz drugih kultur, niso ovira niti razlog za strah, ampak velika priložnost za širjenje obzorij, sklepanje prijateljstev, spoznavanje novih perspektiv, zornih kotov življenja, pridobivanje zanimivih izkušenj... Tega se dobro zavedajo zdaj že nekdanji učenci OŠ Apače, ki so posneli zgoraj opisani film z naslovom Deček in svetilka in leta 2013 na festivalu ZOOM prejeli srebrno klapo. Zgodba je izmišljena, a Janus res obstaja. Danes ima 18 let in se z veseljem spominja dni, ko je hodil v apaško osnovno šolo.
In Janus Džemaili je res slišal žaljivke, čeprav ne zelo pogosto. Je kdaj sklonil glavo, kot jo je, ko je igral v filmu? »Včasih. In včasih so me tudi zafrkavali,« je dejal redkobesedni mladenič. »Na začetku je bilo najtežje, ker nisem govoril slovensko. Bil sem v zadregi, ker sem mešal besede. A počasi sem se privadil na nov jezik.«
Mentor filma Vasja Rovšnik, ki v Apačah uči etiko in zgodovino, je pojasnil, kakšne so bile zmerljivke. »Če sem slišal na šoli besedo cigan, sem se zelo razjezil. Učenci so vedeli, da ne bo dobro, če bo nekdo zmerjal Janusa ali njegovega brata. Na začetku so uporabljali žaljivke, potem smo to uredili,« je dejal Vasja Rovšnik in dodal, da je film imel učinek, čeprav ne pri vseh. »Pri večini smo dosegli namen, toda poznamo tudi drugačne zgodbe. Fant, ki je v filmu igral negativca, je danes goreč simpatizer nasprotnikov različnosti.«
S tem nima težav Janusov nekdanji sošolec Sergej Brandl, ki je film režiral. Podobno kot prijazni fant s svetilko na belem platnu je opazil, v kakšni stiski je bil sošolec. »Nekateri se niso mogli sprijazniti z Janusovo različnostjo, a teh je bilo zelo malo. Večinoma smo ga sprejeli. In videli, da nam lahko pokaže kaj novega.« In jim je pokazal.
Predvsem jih je seznanil z novimi jeziki – z romskim jezikom, albanskim, srbskim, tudi francoskim, kajti Janus je nekaj časa živel v Franciji. »Zdi se mi, da ljudje lažje sprejmejo drugačnost, če se z njo srečajo, vsaj preko filma ali drugih medijev. Zato smo se odločili, da bi okolici predstavili različnost s pomočjo našega filma. Mislim, da smo dosegli svoj cilj. Ljudem smo želeli povedati, da moramo drug druge sprejeti takšne, kakršni smo,« je dejal Sergej Brandl.
Pomembni sta solidarnost in izmenjava
Ravno to je bil namen okrogle mize o večkulturnosti in različnosti, ki je potekala v sklopu festivala Bobri. Na okrogli mizi so poleg Dečka in lučke prikazali tudi film Ardiana o deklici s Kosova, ki je dobil zlato klapo, pa tudi dokumentarni film Meje režiserja Damjana Kozoleta. Med občinstvom so bili večinoma osnovnošolci. Nekateri so z zanimanjem poslušali in si delali zapiske, ko so jim predsednica Slovenske filantropije Anica Kos Mikuš, Primož Jamšek (prav tako iz Slovenske filantropije), ravnatelj OŠ Livada Goran Popović, ravnatelj Centra Janeza Levca Matej Rovšak in direktor logaške knjižnice Gregor Erjavec skušali približati socialni in kulturni kapital, ki ga človek dobi ob stiku z različnimi ljudmi.
Predstavili so tudi učenca iz Irana in učenca iz Afganistana, ki so se uspešno vključili v pouk na OŠ Livada. Prisotni so prikimali besedam Primoža Jamška, ki iz lastnih izkušenj ve naslednje: »Kdor pomaga drugim, tudi sam ogromno pridobi.« Torej niti približno ne gre le za altruizem (če sploh). Oziroma: gre za solidarnost, izmenjavo, v kateri ni prostora za pokroviteljstvo, ki se včasih prikrade v pomoč.
