Napadalci…
V javnem, zlasti medijskem prostoru se je v zadnjih dveh letih začelo izpostavljati nekaj menda skrb vzbujajoče razširjenih pojavov in trendov, proti katerim se morajo menda izobraženi, razumni, odgovorni in zreli ljudje silovito boriti. Trendov, ki naj bi predstavljali zaostale, negativne, atavistične, fašistoidne in primitivne ideje ter njihove nosilce. Naj na hitro naštejem nekaj pojmov, fraz ali samo besed, s katerimi želi moštvo napadalcev v nas izzvati hitre in podzavestne reakcije gnusa in odpora proti obrambnemu moštvu: populizem, postresnica (post-truth), nacionalizem, rasizem in šovinizem, fašistoidnost, neobčutljivost za manjšine, neodgovornost, naivnost, oklepanje preteklosti, zaostalost, kmetavzarstvo, neznanje, lažne vesti (fake news)… Kot lahko vidimo, se nekateri od navedenih pojmov zadnje čase tako pogosto pojavljajo v medijih, da so že dobili značilnosti »memov« (viralno posredovanih in razširjanih kulturnih simbolov ter ideoloških predpostavk). In kar je najbolj skrb vzbujajoče: veliko teh gesel in oznak s težo svoje kritike na videz zgolj brani nesporne ustavnopravne in civilizacijske vrednote (enakost vseh ljudi pri uživanju pravic, sočutje, pomoč ljudem v težavah), kar pa lahko izziva silovito nelagodje, je to, na katere konkretne pojave se ti očitajoči pojmi zadnje čase brez vsakega razločevanja lepijo.
Ekipo napadalcev na svobodo govora sestavljajo poklicni politiki, zastopniki organiziranih interesov internacionaliziranega dela gospodarstva, filantropski bogataši, tisti javni intelektualci (zlasti profesorji), na katere se mediji obračajo v večini javnih razprav, nekatere dobro financirane nevladne organizacije, združenja za varstvo človekovih pravic, samozvani apostoli »politične razumnosti in odgovornosti«, diplomanti elitnih fakultet, največji mediji, financerji volilnih kampanj, nekateri uredniki in novinarji, profesionalci agencij za stike z javnostmi, člani tako imenovanih think tankov… Skratka, vsi tisti, katerih mnenje v pomembnih debatah se tradicionalno najbolj čisla, mnenjski voditelji, tvorci družbenega konsenza, »lepi, pametni in bogati«, skupaj z njimi pa (verjetno) nekje v ozadju tudi specialisti oddelkov za psihološko vojskovanje, dezinformacije in hibridno vojno nekaterih obveščevalnih služb. Napadalci so na vrhu sveta, dobro organizirani in financirani, samo po sebi se razume – samozavestni. To si zaslužijo, saj je toliko desetletij veljalo, da brez vsake konkurence utirajo pot »smeri brez alternative«, smeri globalizacije, svobode trgovanja in investiranja, sveta mednarodnih trgovinskih paktov, neodvisnih centralnih bank in davčnih oaz, enega samega geopolitičnega centra, sveta, v katerem so nacionalizem, seksizem in rasizem prepovedani predvsem zato, ker se finančno več ne izplačajo.
... in branilci
Ekipa branilcev svobode govora deluje že na prvi pogled drugače. Naj se popravim – sploh ne moremo biti prepričani, da gre za ekipo. Na strani branilcev je namreč širok spekter ljudi, neformalnih skupin in formalno ustanovljenih organov in organizacij. Vendar bi težko rekli, da so zavezniki, da delujejo za skupen cilj, saj se zdi, da se pogosto medsebojno sovražijo, si nastavljajo noge in se spotikajo v kazenskem prostoru, še bolj, kot jim to počnejo napadalci. Zato so branilci nekako neoprijemljivi, težko jih definiram na zgoščen in jasen način. Morda je najbolje reči, da se je branilce praviloma štelo za tiste, ki naj bi predvsem pridno delali in mirno živeli ter svojih možganov naj ne bi preveč uporabljali za naporno razmišljanje o kolektivnih zadevah. Branilci naj bi se vsaka štiri leta prikazali na volitvah in tam izbrali eno od dveh ali treh frakcij kapitala, ki so na voljo, za zabavo pa bi od časa do časa lahko poskrbel kakšen barvit kandidat – krjavelj. Po mnenju napadalcev branilci enostavno ne bi smeli imeti možnosti posredovati svojih idej v javni prostor. Če pa jih po nekem naključju že, naj bi jih bilo treba grobo ozmerjati s populisti in utišati.
Kdo so torej ti »branilci« iz vrst »ljudstva«, ki so v zadnjih nekaj letih takšen trn v peti »napadalcem« iz vrst »elit«? To so tisti prebivalci političnega in diskurzivnega prostora držav Evropske unije, ki so z zelo različnih vidikov in zaradi zelo različnih razlogov nezadovoljni s statusom quo, se vse odločneje priglašajo k javni besedi in zahtevajo spoštovanje svojih interesov, množični mediji in politične sile, ki so trenutno na oblasti, pa se jih bojijo, jih zaničujejo in naslavljajo s populisti ter jih poskušajo utišati. To ne pomeni, da je z branilci vse v redu in da med njimi ni zelo negativnih likov. A ni jih mogoče reducirati na negativnost.
Branilci so avstrijski svobodnjaki in volilci Marine le Pen, Geerta Wildersa ter gibanja Pet zvezd, so člani Syrize in fani Vladimirja Putina, borci za »večpolarni svet« in manični teoretiki zarot, demonstranti Alternative za Nemčijo pred centri za begunce, bojevniki na facebooku, twitterju in youtubu, demokratični socialisti, razočarani nezaposleni delavci propadlih tovarn, ljubitelji Donalda Trumpa in sovražniki davčnih oaz, zagovorniki brexita in zaprtih meja, starejši, revni, manj izobraženi, jezni, prestrašeni, zaničevani, a po drugi strani tudi demagoški, nevarni, fašistični, makiavelistično manipulativni… Vsa ta amorfna, nepovezana in nekohezivna masa »ljudi in na pol živali« (Nietzche), kakršne je po besedah velikega filozofa morala že najstarejša organizirana država, da bi sploh lahko funkcionirala, z vsemi sredstvi zmleti v mehko in ubogljivo maso – podložnikov.
In oh, seveda je element socialne distance med pripadniki obeh ekip tako očiten kot vedno. Če želite kulinarično metaforo – napadalci v gostilni naročijo osso buco s češnjami v chiantiju, branilci pa dunajski zrezek ali (čez lužo) svinjska rebrca.
Panika, gnev in bes
Prav zares se zdi, da svet pada s tečajev in da je pred tako tektonskimi spremembami, kakršnih ni bilo že od padca komunizma naprej. Odpirajo se možnosti novih, še neznanih globalnih političnih konfiguracij in povezav, pojavljajo se veliki dvomi o nadaljevanju tempa mednarodnega trgovinskega in političnega povezovanja, podprtega z mednarodnim vojaškim intervencionizmom Združenih držav Amerike. Ni jasno, ali bo mogoče končati severnoatlantski projekt popolnega geopolitičnega zloma Rusije in preprečitve vzpona Kitajske na svetovnem odru, pa tudi sprožiti procese transformacije Evropske unije v pravo federalno državo pod nemško taktirko. Vse to pa postavlja pod vprašaj uspešen zaključek procesov, v katere je zelo veliko zelo vplivnih držav, oseb, skupin vložilo zelo veliko časa, denarja in vpliva.
Panika, gnev in bes ustvarjalcev konsenza so očitni. Temu primerna je tudi neobičajna surovost poklicnih oblikovalcev javnega mnenja. Verjetno niso mediji nobenega novega ameriškega predsednika pričakali s tako odkrito sovražnostjo kot Donalda Trumpa. Pa je (sicer nič kaj simpatični) možakar po merilu finančnih sredstev, vloženih v volilno kampanjo, pravi revež in s tem antipod koaliciji kapitalskih interesov, ki je podpirala »žensko z volčjimi očmi« (Hillary Clinton).
Trenutno smo v središču obupnega boja, v katerem poskušajo današnje elite preprečiti premik političnega nihala v njim sovražno, negotovo, neobvladljivo, tvegano ali neznano smer. Eno od njihovih orožij v tem boju je tudi poskus radikalnega omejevanja svobode govora in nove politične imaginacije. Simptomi tega boja, kot izbruhi vulkanov na površini družbe, so povsod: brexit, vzpon nekonvencionalnih strank, vse večji pritiski na širjenje dosega neposredne (referendumske, plebiscitarne) demokracije v primerjavi s posredno demokracijo, nepričakovani izidi volitev in referendumov, izguba zaupanja v institucije, politike in gospodarske elite, krepitev nacionalnih čustev in odpor proti čezmejnim integracijam…
Elitni interesi se seveda ne dajo kar tako. Mislim, da je težišče njihovega protinapada usmerjeno v nekaj, čemur Tomaž Mastnak pravi »razlaščanje ljudstva«. Ljudi je pač treba spraviti na njihova mesta in jim vbiti v trde glave, da je bilo od nekdaj mišljeno, da so statisti in odrski rekviziti, ne pa glavni igralci v politični igri. Tako se tudi pri nas pojavljajo ugledni komentatorji, ki trdijo, »da ljudska suverenost ne obstaja, obstaja le suverenost človekovih pravic«, da »imamo v Sloveniji konstitucionalno, ne pa ljudsko demokracijo«, da »težkih odločitev ne gre zaupati ljudem« in podobno… Vse to je seveda res le v zelo omejenem smislu, da zakoni, ki jih izglasuje večina, ne smejo biti v neskladju z ustavo, ne pa kot neka splošna negacija vrednosti večjega vpliva ljudstva na strateške državne odločitve. Pod imenitnimi, zapletenimi stavki, pravniškimi frazami in besedami se v bistvu skriva preprosta težnja, da se trajno prepreči nastanek močnejših povezav med vsakokratno večinsko voljo volilcev glede posameznega vprašanja in dejanskimi odločitvami izvoljenih politikov glede tega vprašanja.
Ljudje, ki danes kričijo proti vzponu populistov, so pogosto izrazito dobronamerni in svarijo pred nekaterimi dejanskimi nevarnostmi nekaterih novih političnih gibanj. Ni pa težko med njimi prepoznati tistih, ki pri teh svarilih niso iskreni, pač pa hladnokrvno in brezsrčno zavajajo in manipulirajo. Denimo, da kot medijski konzument zaznate, da je neki ugleden zahodni ali tudi slovenski mainstreamovski medij ves čas grške finančne krize dosledno zastopal stališča proti omilitvi varčevalnih ukrepov, ki so Grkom povzročali strahotno trpljenje. Denimo, da isti medij ni izrazil niti vljudnostnega kanca sočutja, ko so ukrajinski ekstremisti okoli 40 ljudi v Odesi, med njimi tudi nosečnico, žive zažgali, in tudi ni nikoli poročal o množičnih pokolih ujetih Asadovih vojakov, ki so jih zagrešili pripadniki domnevne »zmerne opozicije«, ni pa ga vznemirilo niti Erdoganovo znašanje nad Kurdi. Dobro, si lahko rečete, ta medij pač daje prednost zastopanju določenih geopolitičnih interesov pred človečnostjo. Legitimno!
Vendar, ko potem ta isti medij iz pisanja o migrantski krizi naredi solzavo melodramo, skupaj z gnusnimi zlorabami podob utopljenih otrok, enostavno ni več mogoče biti sveto prepričan, da so njegova edina vodila človekove pravice, človečnost in nesebična humanost ter da »zadaj« ni ničesar drugega. Kontradiktornost in neusklajen pristop k opisovanju po vsebini podobnih svetovnih dogodkov, z očitno težnjo po podpiranju ene geopolitične agende, so glavne lastnosti nepoštenega izkrivljanja javnega mnenja, ki ga izvajajo današnji vladarji javnih prostorov.
Dodaten znak, ki kaže na to, da gre za lažne varuhe človekovih pravic in »nasprotnike populizma«, je povsem enostranska osredotočenost na (v temelju sicer gotovo upravičeno in tudi pravno zapovedano) varstvo tako imenovanih manjšinskih identitet (spolne in etnične manjšine, različni življenjski slogi, transseksualci… ) in ledeni prezir do vsakega poskusa utemeljitve potrebe po manjšanju socialnih razlik in pravičnejši ekonomski ureditvi. Oboje je sicer značilnost predvsem »naprednih« profesionalcev iz zgornjega srednjega razreda (pravniki, zdravniki, svetovalci itd.). Temu bi lahko rekli »sindrom sufražetk« (ki so se levje borile za volilno pravico – bogatih – žensk, omejevanje volilne pravice za revne moške in ženske pa jih ni nič motilo). Ni več težava imeti za soseda homoseksualca; a zaradi malo večje davčne progresije bi se podrl svet!
Sodobni cenzorji in orwellovska prihodnost
Za elite v resnici ne bi bilo nobenih težav, če bi bilo javni, medijski in politični prostor še mogoče obvladovati tako enostavno kot nekdaj. Vendar se je pojavil zanje velik problem – neštete elektronske platforme spletnih strani, blogov, družbenih omrežij in drugih decentraliziranih (čeprav zasebno olastninjenih!) možnosti medsebojne komunikacije, izmenjave vesti, novic, komentarjev, sporočil in mnenj. Če lahko na internetu spregovori vsak, je to zagotovo težje nadzorovati kot krog poklicnih novinarjev in urednikov, ki so jih vrhovi kapitala in politike v preteklosti usmerjali preko mešanice lastniških in oglaševalskih pritiskov, ki sta jih v članku Propagandni model (1988) briljantno opisala Edward Herman in Noam Chomsky.
Da je domnevno preširoka svoboda govora na internetu po mnenju nekaterih trenutno orjaški problem, je mogoče razbrati iz vrste časovno ohlapno povezanih iniciativ na ravni vodilnih svetovnih držav in multinacionalnih podjetij. Razbrati je mogoče njihov skupni cilj: koncentrirati kontrolo nad potekom in vsebino ključnih javnih razprav pri glavnih deležnikih obstoječega modela globalnega oligarhičnega, kozmopolitskega, multinacionalnega finančnega kapitalizma v »enopolarnem svetu« zahodnih elit in njihovih kompradorskih pomočnikov iz držav evropskega in svetovnega obrobja.
Tako je na primer nemška vlada zagrozila facebooku z denarnimi kaznimi do 500.000 evrov, če ne bo v 24 urah odstranjeval lažnih vesti; facebook se je odzval z uvedbo sistema preverjanja lažnih vesti v tej državi s pomočjo nevladne organizacije Correctiv. Vladajoča frakcija v Nemčiji je menda tudi zelo zaskrbljena zaradi možnosti vpliva svobode govora »plebejcev« na spletnih platformah na izid oktobrskih volitev. Etablirani mediji že zdaj izvajajo zelo strogo samocenzuro glede poročanja o kaznivih dejanjih migrantov, kar je bilo izrazito očitno prvih nekaj dni po lanskih spolnih napadih v Kölnu, dokler ni prav val spletnega ogorčenja podrl teh pregrad. Instrumenti kazenskega prava se po novem uporabljajo tudi tam, kjer bi bila bolj na mestu živahna in odločna predstavitev nasprotnega stališča. Tako je bil Geert Wilders kazensko preganjan, ker se je zavzel za »manj Maročanov na Nizozemskem«, avstrijska političarka Susanne Winter pa je bila (glede na Mohamedovo konzumirano zakonsko zvezo z devetletno Aisho) obsojena na trimesečno pogojno zaporno kazen in plačilo 24.000 evrov denarne kazni zaradi izjave »da bi se v današnjem sistemu prerok Mohamed štel za pedofila«. In navsezadnje – John Locke in John Stuart Mill bi se obračala v grobu, če bi slišala, da Velika Britanija ne zmore drugače prevladati s »svojo zgodbo« nad nekdaj nerodnimi ruskimi propagandisti, kot da zapira bančne račune televizijske hiše Russia Today…
Ni pomembno, kdo bo tisti, ki bo nazadnje dvignil roko nad svobodo govora: ali kar neposredno države s strožjimi zakoni ali pod državnimi pritiski uprave Facebooka, Twitterja in Whatsappa ter številnih lokalnih medijev, ki dopuščajo komentiranje člankov. Ni pomembno niti, kakšen bo izgovor uničevalcev svobode javne besede za začetek kazenskega in prekrškovnega pregona ter za množična brisanja sporočil in spletnih profilov (verjetno pa se bodo sklicevali na izjemno široke opredelitve »sovražnega govora« in »lažnih vesti«).
Če se to zgodi, bo v vsakem primeru narobe – in protiustavno! Iz prakse tako Evropskega sodišča za človekove pravice kot ustavnega sodišča izhaja, da se svoboda govora kot eden izmed temeljev demokratične družbe razteza tudi na informacije in ideje, ki so lahko žaljive, šokantne ali moteče, če pa je podvržena določenim omejitvam, morajo biti določene strogo in prepričljivo. Ko gre za politične govore ali razprave v javnem interesu, je malo prostora za omejitve svobode govora (Up-1391/07). Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. Funkcija svobode izražanja je varovati svobodo glede posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik), pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik). Svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost (Up-584/12).
Seveda se ne sme dopustiti pozivanja k nasilju ali izničevanja same temeljne človečnosti beguncev, prav tako bi verjetno bilo dopustno omejiti nekatere oblike očitnega in zlonamernega izkrivljanja enostavno dokazljivih dejstev, ki lahko povzročijo paniko in vznemirjenje. Vse te omejitve pa morajo biti izvedene s tresočo roko, zadržano – in pri njih se je treba ustaviti.
Nihče, ki je normalen, ne postavlja pod vprašaj temeljnega spoštovanja obveznosti držav s področja azilnega prava. To seveda še ne pomeni, da se beguncem ne sme pomagati znotraj »varnih območij« njihovih matičnih držav, ko je to mogoče. Prav tako so lahko in morajo biti skoraj vse človekove pravice omejene s konkurirajočimi ustavnimi vrednotami. Absurdno je zanikati, da ima država pravico zapreti meje, ko je to nujno zaradi fizične varnosti tako njenih prebivalcev kot beguncev in tudi zaradi nadaljnjega delovanja ključnih družbenih podsistemov. Tudi procesne pravice azilantov so lahko v tem smislu močno omejene, kot lahko država »omeji« celo mojo pravico do življenja (me ubije!), če streljam na policista. Prav vse – razen prepovedi mučenja – človekove pravice, vključno z življenjem, so torej lahko predmet ustavnopravnega tehtanja. Vendar želijo sodobni cenzorji ustaviti vsako debato o teh vprašanjih. Prav tako poskušajo ustaviti debato o ključnem vprašanju, ali imajo današnje evropske države zaradi ohranitve sedanje etnično-demografske slike in same osnovne strukture svojih civilizacij pravico fizično ustaviti tok tistih migrantov, ki niso begunci v smislu pravice do azila, pač pa »zgolj« bežijo pred revščino in popolnim ekonomskim brezupom svojih domovin. Ta tok se šteje v potencialno stotinah milijonov obupancev z Bližnjega vzhoda in iz podsaharske Afrike. Obenem se kot vse bolj očitno kaže izkustveno dejstvo, da množična integracija ljudi iz tako fundamentalno drugačnih kultur ni in ne more biti uspešna niti v tako bogatih, prosvetljenih in socialno velikodušnih državah kot so Švedska, Norveška in Nizozemska.
Krčenje svobode javne besede je pot v orwellovsko nesvobodo pod zlaganim geslom varstva človekovih pravic.
