Intervju z Marto Kos Marko, veleposlanico Slovenije v Nemčiji: Še sreča je, da imamo v Evropi Nemčijo

K temu je zelo prispeval kraj terorističnega napada. Berlin je zelo liberalno mesto. Dan pred napadom sem se peljala mimo mesta napada in tudi po napadu sem bila tam. Čutiti se je dalo kljubovanje v slogu: 'Čakajte malo teroristi. Berlin je preživel dve svetovni vojni, zdaj pa vi mislite, da nas boste uničili s tem.' Po terorističnem napadu sem sodelavcem rekla, da če je koga strah, mu prihodnje dni ni treba priti v službo. A ni bilo pomislekov, da ne bi prišli, pa se vozijo z javnimi prevoznimi sredstvi. Nemčija in nemška politika sta včasih zaradi veljavnih svoboščin zelo zadržani do vrednotenja tega, kar se je zgodilo. Nemčija je zaradi svoje preteklosti še vedno včasih preveč korektna do tistih, ki kršijo nemško zakonodajo in ne spoštujejo pravil.

To se seveda dogaja. Eden najbolj groznih plakatov, kar jih je AfD obesila dan po napadu in sem jih videla, je sporočal »Es wirkt, es wirkt, es wirkt« (Deluje, deluje, deluje). Namigoval je torej na to, da so begunci tukaj, Merklova, zdaj pa imaš svoje. V AfD so odkrito dejali, da ima žrtve tega terorističnega napada na vesti kanclerka Merklova. Zagotovo bo Alternativa za Nemčijo izkoristila ta napad v predvolilnem boju, ki se že začenja. Kot izrazito populistična stranka nabira politične glasove od vseh političnih strank in tudi velikega števila neopredeljenih. Pričakujemo, da bomo zaradi zagotavljanja varnosti in predvolilnega boja pri vseh političnih strankah kot posledico terorističnih napadov opazili premik na desno in da bomo priče iskanju pravega ravnotežja med varnostjo in svoboščinami.

Dva dni po napadu je Nemčija sprejela več ukrepov, za katere so sicer dejali, da niso neposredno povezani z napadom. Notranji minister de Maiziere je ta teden predlagal ukinitev uradov za zaščito ustavnega reda na ravni zveznih dežel in prevzem njihovih nalog na ravni zveznega urada za zaščito ustavnega reda. Odločilno vlogo naj bi v primeru večje ogroženosti ali varnosti imela nemška zvezna policija. Nemčija je izrazito federalno urejena država. Za varnost posamezne zvezne dežele skrbi tamkajšnja policija. Najbolje je to mogoče ponazoriti na primeru Bavarske. Zvezni vladi so predlagali, da bi sami skrbeli za varovanje južne nemške meje. To preprosto ni mogoče. Imajo pa od decembra mešane patrulje zvezne in bavarske policije, ki poostreno nadzorujejo tovornjake in avtomobile.

To se tudi sama sprašujem. Če bi me pred letom in pol vprašali, ali je v Nemčiji mogoča takšna populistična stranka, bi si skoraj upala staviti, da ne. Doživljamo namreč paradoks. Nemčiji še nikoli po združitvi v zadnjih petindvajsetih letih ni šlo tako dobro, kot ji gre danes. Imajo rekordno nizko brezposelnost, na Bavarskem je praktično ni, je le triodstotna. Osebna poraba se je povečala. K temu, da ljudje niso več toliko varčevali in so več trošili, so prispevale nizka cena nafte in nizke obrestne mere. Ljudje imajo denarja, kot ga že dolgo niso imeli.

Še en zunanjepolitični element je pomemben: Nemčija je v preteklem obdobju pridobila pomen v zunanji politiki. Leta 2013 je predsednik Gauck v nagovoru ob državnem prazniku ob združitvi prvič odkrito rekel, da mora Nemčija prevzeti bistveno večjo zunanjepolitično vlogo, tudi na vojaškem področju. Prej bi bilo kaj takšnega nezaslišano. Nemci danes sodelujejo tudi v vojaških operacijah v tujini, recimo pri urjenju pešmerg na severu Iraka, kjer v njihovem kontingentu sodeluje tudi Slovenija. Nemčija je pridobila moč in zunanjepolitično priznanje. Ima tudi zelo pomembno vlogo pri mirovnem procesu za Ukrajino. Prav v tem obdobju pa je opaziti vzpon populistov.

Po volitvah v zveznih deželah sta recimo v enem volilnem okraju nekdanje vzhodnonemške dežele nacistična stranka NPD in AfD skupaj dobili 75 odstotkov glasov. To se je zgodilo v deželi, kjer je tujcev samo tri odstotke prebivalstva, tujca torej ne srečaš na cesti. Novinar je neko gospo vprašal, zakaj je glasovala za AfD, pa je odgovorila, da zato, ker je Angela Merkel v Nemčiji naredila hujše stvari kot Adolf Hitler. Spreletelo me je, kako ljudje to tudi verjamejo. Vzpon AfD je verjetno tudi posledica odtujenosti politike od volilcev, kar se dogaja na evropski ravni. Ali kot je pred kratkim zapisala znana nemška revija: Če imate hčer, ki jo na podzemni železnici šikanirajo temnopolti moški, boste verjetno težko brezbrižni do beguncev in se bo težko boriti proti argumentom populistov. Enako velja, če ste vi med tistimi, ki morate dobivati socialni prispevek, da lahko vaša družina preživi, obstajajo pa begunske družine, ki s petimi otroki na mesec dobijo 1000 evrov. Če imate otroka, ki je hodil na rokomet v Berlinu, kjer so 80 telovadnic vzeli športnim društvom, da so vanje čez zimo namestili begunce, boste to morda težko razumeli. Merklova ima težave z begunci predvsem zaradi načina, kako je bilo to, kar dela vlada, sporočeno javnosti.

Po mojem mnenju je bila večja težava v komunikaciji.

Še sreča, da je Merklova odprla vrata za begunce. Če jih ne bi, bi bilo lahko med stotinami beguncev, ki so obtičali v Budimpešti, veliko mrtvih. Zanje namreč ni bilo poskrbljeno. Nekateri pravijo, da je ravnala neracionalno in na podlagi nekega moralnega imperativa. Menim, da njeno ravnanje ni bilo neracionalno. Bilo je čisto racionalno, da ljudje ne bi umirali. Evropa tudi pravi, da je Merklova povabila begunce v Nemčijo, ker ji kronično primanjkuje delovne sile. To seveda ne drži. Večina ljudi, ki so prišli v tem begunskem valu, je nepismenih in ne znajo nemško. Zdaj so izračunali, da bo integracija tujca, ki ne govori nemško in ni usposobljen, tako da se bo lahko vključil v trg delovne sile, trajala osem let.

Nemška pripravljenost pomagati ima korenine v preteklosti. Vedno znova me preseneča, kako starejši ljudje, ki so doživeli drugo svetovno vojno ali povojno obdobje, še danes mislijo, da je absolutno dolžnost Nemčije, da pomaga vsem tistim, ki pomoč res potrebujejo.

Žal ne znam odgovoriti na to vprašanje. Boli me, ko slišim izjave nekaterih politikov, da ne bodo sprejeli beguncev, ker državljani njihovih držav nimajo izkušenj s tujci. Še dobro, da med njimi ni Slovencev. Slovenija se je v času begunske krize dobro izkazala. Tudi v času jugoslovanskih vojn smo sprejeli čez 100.000 beguncev, Nemčija pa pol milijona. Takšno ravnanje naše države je tudi dokaz naše evropskosti, ki ni nekaj novega.

Vedno znova rada razlagam, da Slovenci res nismo zahodni Balkan ali Balkan. Ko sem prišla v Berlin, sem bila povabljena na konferenco o Balkanu, kjer pa sem najprej – deset let po vstopu Slovenije v EU – morala razložiti, da Slovenija ni Balkan. Danes tega ne slišimo več. K temu je pripomoglo tudi to, da smo po svojih močeh pomagali v begunski krizi in ravnamo evropsko. Smo v programu premestitve prosilcev za azil in trajne naselitve beguncev. Nekateri so nam očitali, da so tudi v Sloveniji ljudje, ki nasprotujejo naselitvi beguncev. Toda takšne ljudi najdete povsod. Tudi v Nemčiji. Spomnite se fotografij z münchenske železnice, kjer so ljudje pozdravljali begunce, a po drugi strani še nikoli ni bilo toliko požigov azilnih domov, kot jih je bilo v tem obdobju. Še sreča, da imamo v Evropi Nemčijo, da je v tem obdobju ravnala tako, kot je.

Sprašujem se, ali je res begunska kriza povzročila, da so v takšnem obsegu prišle do izraza razlike v mentaliteti posameznih držav EU ali pa so nacionalizmi obstajali že prej in jih je begunska kriza spodbudila. Po mojem mnenju je tudi kanclerka računala na to, da bo v EU bistveno lažje dosežen konsenz o pomoči beguncem. Veliko strahu je bilo namreč neracionalnega. V Nemčijo je prišlo milijon beguncev. Kaj pa je to na 82 milijonov prebivalcev? V Evropo sta prišla dva milijona beguncev. Kaj pa je to za Evropo, ki ima več kot 500 milijonov prebivalcev? Ni racionalnega razloga, da Evropa ne bi bila sposobna gospodarsko oziroma finančno sprejeti takšnega števila beguncev. Obstajajo torej razlogi, ki so predvsem čustveni. Ljudi je strah, kaj jim bodo begunci prinesli. Strah jih je, ali bodo begunci vplivali na njihov življenjski standard, in tu se je v Evropi verjetno zalomilo. Ena stvar je reševati življenja beguncev, druga pa je, kako to poveš. V Sloveniji smo doživljali enako. Kako so ljudje lahko demonstrirali pri nakupovalnem centru nekaj kilometrov od vasi, kamor naj bi namestili begunce? Je to racionalno? Problem komuniciranja je precej prispeval k temu, da so se okrepili populisti – tudi v Nemčiji.

EU je Nemčiji omogočila rehabilitacijo po drugi svetovni vojni, tako da ima okoli sebe spet prijatelje. Francija in Nemčija sta bili pred tem smrtni sovražnici. Veliko je držav, ki jih je Nemčija med drugo svetovno vojno okupirala tako kot Slovenijo, pa smo danes pomembni gospodarski partnerji in tudi dobro sodelujemo na političnem področju. Nemčija si želi močne EU brez vojn, Unije, v kateri bodo pravila spoštovana.

Če Nemce vprašate, kaj je treba v EU spremeniti, da bo lahko normalno delovala, vam bodo rekli, da se o tem v EU pogovarjajo. Ena od prelomnic bo marca, ko bomo praznovali 60. obletnico podpisa rimske pogodbe. Do takrat Nemčija želi, da bi se v EU dogovorili, katere so ključne točke nadaljnjega razvoja EU. Zdaj bo bolj izrazit in poudarjen tudi element varnosti. Če EU ne bo znala poskrbeti za varnost svojih državljanov, potem bo zavzemanje za blaginjo izgubilo privlačnost in pomen, prav tako kot vrsta drugih zadev. Potem bomo morda imeli težave. Če Evropa ne bo znala odgovoriti na vprašanje, kako zagotoviti varnost, se utegne kriza, ki jo doživljamo, še poglobiti.

Ne. V javnosti ni več slišati o različnih koncentričnih krogih držav, o Evropi dveh hitrosti. Slišimo pa poudarke, da mora Evropa res (p)ostati skupnost vrednot. Mislim, da se bodo bolj na tej podlagi v prihodnosti poskušale oblikovati skupine držav.

Ne vem. Vprašanje je, kaj bomo dobili marca. Šlo bo tudi za kredibilnost znotraj EU, za to, koliko si bomo znali pridobiti nazaj zaupanje državljanov tako, da bomo znali, tudi javno, pokazati na nepravilnosti, ki se dogajajo. Da nas ne bo strah opozarjati na napake, četudi to pomeni konkretno s prstom pokazati na kakšnega posameznika, državo. Nemčija tudi ni več tiho o stvareh, ki se dogajajo v drugih državah. Državljani so nad EU razočarani tudi zato, ker so videli, kaj se dogaja, pa se nihče ne odzove. Na primer – o dogajanju na Poljskem smo slišali kritike tudi iz Nemčije, čeprav imata državi zaradi dogodkov v drugi svetovni vojni specifičen in občutljiv odnos. Ali bodo ta dogajanja v Evropi zdaj povzročila olikovanje novih skupin, ne vem. Vprašanje je tudi, ali si Evropa to lahko privošči. Nemčiji je veliko do tega, da EU ostane močna s 27 državami, torej močna tudi brez Velike Britanije.

Ne. To partnerstvo je pregloboko in preveč prepredeno, da bi se lahko to zgodilo. Navzven je morda res videti, da so med Francijo in Nemčijo razlike zaradi različnih politik. Toda na nižjih političnih ravneh obstaja toliko povezav, da se res ne bojim, da bi bilo to partnerstvo v prihodnosti skrhano. Bo pa mogoče težje.

Nemčija je pripravljena aktivno sodelovati pri oblikovanju nove evropske prihodnosti, se pa zaveda, da tega ne more delati sama. In tega tudi ne želi. Njena moč je velika, a ne prevladujoča. Potreben je dialog v EU, pa naj bo še tako težaven. Morda lahko kaj več pričakujemo od šestih ustanovnih članic. A vsaka država mora prispevati k tej razpravi, tudi Slovenija. Vsaka država, ki ji je do tega, da EU ostane pomembna skupnost tudi v prihodnosti, je to dolžna narediti. Slovenija je proevropska država, zato je lahko v tem procesu pomembna zaveznica.

Glede možnosti moje kandidature za predsednico države je res zanimivo, da se informacija pojavlja v različnih valovih in obdobjih. Ne omenjajo me zgolj kot kandidatko za predsednico države, temveč nekateri predvidevajo celo, da bom ustanovila politično stranko in šla z njo leta 2018 na volitve ter postala predsednica vlade. Vesela sem, da me kar nekaj Slovencev vidi tako močno, da bi lahko prevzela ti dve funkciji. A zdaj še ni čas za to.

Ne. Politika me že od nekdaj zelo zanima. Predvsem zaradi tega, ker sem zelo kritična do tega, kar se v politiki dogaja. Prepričana sem namreč, da je vsaka vlada na svetu za to, da dela v dobro svojih državljanov. A grajati je najlažje. Če sem torej kritična, moram biti po drugi strani toliko poštena in priznati, da se da večinoma spreminjati le od znotraj.

Mogoče pa ne bom. To bom presodila v tistem konkretnem trenutku.