Ne gre za prekletstvo, je pa na delu nenavadna homogenizacija izbranega ljudstva v prelomnih trenutkih, ki se prej ko slej izkaže za zgrešeno, a pušča dolgoročne posledice, že diagnosticirane z nacionalno shizofrenijo. Spodbudno je, da so se pri sprejemanju zakona o tujcih tega vsaj nekateri zavedeli takoj, čeprav je jasno, da se prelomni trenutek ni zgodil minuli petek, ampak pred poldrugim letom, ko so znotraj Evropske unije začele rasti ograje iz bodeče žice. Neupravičena vseevropska ksenofobija, ki je spodnesla noge nemški kanclerki Angeli Merkel v njenem odgovoru na begunsko krizo, lahko razloži najnovejšo nenavadno slovensko homogenizacijo (Cerarja z Janšo), endemična pa je iz nje izhajajoča še ena slovenska zgodovinska napaka. Ta za nacijo ni tako pogubna kot tisti iz let 1941 in 1945, za mnoge tudi ne nesrečna kot naslednja iz devetdesetih let, je pa še vedno sramotna in kaže, da Slovenci nimamo pravih odgovorov na dogajanje okoli sebe ravno v trenutkih, ko bi jih najbolj potrebovali. Morda se prav zato dogaja, da Slovenci pišejo novo evropsko ustavo, tako kot je Edvard Kardelj jugoslovansko v odgovor na burna politična dogajanja konec šestdesetih let prejšnjega stoletja in podaljševal življenje nečemu z iztečenim rokom trajanja.
Da iztečeni rok trajanja velja tudi za EU, je bilo še pred letom dni naravnost pregrešno trditi, del splošnega političnega diskurza pa je ta trditev postala po britanski referendumski odločitvi, da izstopi iz EU. Brexit sam po sebi ne nakazuje trhlosti stavbe, ki so jo postavili ustanovni očetje EU pred šestimi desetletji, saj je bilo Združeno kraljestvo večinoma njen dopisni član. Tudi Madžarska z Orbanom je bila do nedavnega le nepospravljena soba, podobno kot poldrugo desetletje prej Avstrija s svobodnjakom Haiderjem v vladi. Spodobna Slovenija, ki je do skrajnosti racionalizirala razhod z večnacionalno skupnostjo, je s kršitvijo pravic neslovenskega prebivalstva nakazala, kaj se bo v nadaljevanju dogajalo z Jugoslavijo, zdaj pa s kršitvijo pravic beguncev napoveduje prihodnost večdržavne skupnosti, ki se ji je pridružila. Ni katalizator, kar ji je bilo nekoč že očitano, je le, kot rečeno, z nekaterimi svojimi dejanji lakmusov papir pretresov, ki nas tokrat ne čakajo v regiji, ampak v vsej Evropi.
Morda tudi v svetu, a to bo, predvidevam, naslednja zgodba. Karkoli si že mislimo o Trumpu, je verjetnost, da zakuri požar globalnih razsežnosti, manjša, kot bi bila v primeru Hillary Clinton. Kar je slaba novica za Evropo, ker se je po nepremišljenem širitvenem načrtu, ki je sledil ameriškim imperialističnim interesom, začela zanašati na zunanjega sovražnika kot vezivno tkivo in zanemarjala notranja nasprotja, ki so izbruhnila že ob zanjo tedaj minorni grški dolžniški krizi. Ta je bila kronična že ob grškem prevzemu evra in ob uvozu ameriške finančne krize ne bi smela biti nobeno presenečenje: toda namesto zdrave monetarne politike, ki je Evropa skupne evrske valute ni imela, so jo pograbili finančni in politični špekulanti, da so si napolnili žepe z denarjem in z razbito evropsko solidarnostjo, ki je dala krila (nacionalističnim) populistom.
Delen rezultat je zdaj tu, v razmajanih temeljih Unije, ki je lastno varnost še pred Trumpom zaslutila v gradnji zidov, obrambo pa prepustila vojski, ki goji napadalno in okupacijsko doktrino. Novi ameriški predsednik je dal to samo neolepšano vedeti, ko je obelodanil, da je pravzaprav lahko tudi najemniška in jo bo treba plačati. Da končni rezultat ne bo katastrofalen, bo torej treba odgovoriti na mnoga bolj pereča vprašanja, kot je, denimo, brexit, ki je v osnovi le tehnično vprašanje. Obrobni za končni izid so tudi evro in begunci, ki so kolateralna žrtev evropske nemoči znotraj in navzven; najpomembnejše vprašanje je, kako se otresti ameriškega tutorstva in se v znova spremenjenem svetu postaviti na lastne noge.
Bivši predsednik evropske komisije Romano Prodi je v nedavnem intervjuju za Objektiv dal vedeti, da ga sedanja EU spominja na obdobje italijanskih mestnih državic, ki se niso znale prilagoditi odkritju novega sveta, zaradi česar je Italija za več stoletij izginila z geografskih zemljevidov. Trumpov domnevni izolacionizem je priložnost, da EU stopi iz ameriške sence, glavno vprašanje pa je, ali je tveganju dorasla. Le malo stvari govori slednjemu v prid. Bruseljska birokracija je postala popolnoma odtujena in brezzoba, saj jo s pomočjo nefunkcionalnega evropskega sveta v obliki državnih voditeljev preglasi vsak nacional(istič)ni kričač. Vezivnega tkiva z izjemo prostega pretoka blaga in že spornega kapitala je ostalo zelo malo, skakanje v populistične reševalne čolne pa vse bolj nacionalni šport, ki bo letos odločal na treh pomembnih volitvah – v Franciji, v Nemčiji in na Nizozemskem, morda pa tudi v Italiji. No, tudi v Sloveniji bomo dobili predsednika, ki je vse naše zgodovinske napake pomešal v neprepoznavno godljo. In ostal tiho pri vrtanju v temelj evropske zgradbe, v človekove pravice, ki so prav malim narodom zagotovilo obstoja, mednacionalnim skupnostim pa zagotovilo miru in razvoja. Tudi ko se zanašajo na Nato.
