Tisto, kar Delavsko svetovalnico loči od državnih institucij in drugih svetovalnih organizacij, je po Lukićevih besedah izrazito neposreden stik. »Večina informativnega in svetovalnega dela v Sloveniji je na žalost usmerjena zgolj v posamezne projekte, ki jih financira država ali EU, medtem ko je naše vodilo neposredno zagovorništvo. Ne ponujamo le informacij, ampak gremo v tožbe in ovadbe, v direktno konfrontacijo,« poudarja Lukić.
V zadnjem času ste še posebno aktivni pri pozivih podjetjem za neposredno zaposlitev agencijskih delavcev in delavcev, ki delajo prek zunanjih izvajalcev. Je na tem področju tako veliko kršitev delovne zakonodaje?Po zakonodaji bi morali biti ti delavci pri svojih pravicah izenačeni s pravicami redno zaposlenih, a v praksi še zdaleč ni tako. Praviloma delajo v slabših delovnih razmerah, v nočnih izmenah, turnusih... Poglejte samo čistilke, s katerimi mešetarijo čistilni servisi – naročnik hoče najnižjo ceno, čistilni servis hoče dobiček, na tak način pa posledično čedalje manj delavk čisti vse večje površine za čedalje nižje plačilo.
Sicer pa zahtevamo zgolj legalizacijo dejanskega stanja. Ni razloga, da čistilk ali varnostnikov, ki že več let delajo v podjetju ali javnem zavodu, ne bi neposredno zaposlili. Trditve delodajalcev, da se jim to stroškovno ne izplača, so iz trte izvite. S stroškovnega vidika ne more biti ceneje, če morajo ob strošku dela plačevati še provizijo zunanjemu izvajalcu oziroma agenciji. Gre za nič drugega kot kadrovsko lenobo.
Zanimivo je, da je veliko teh izvajalcev, še zlasti čistilnih servisov, v kazenskih postopkih, vendar država ne le da ne ukrepa, ampak tudi sama te storitve na veliko naroča.Ja, to je smešno. Delodajalca se sicer oglobi, vendar globa praviloma še dolgo ne postane pravnomočna, saj jo delodajalec »prehiti« s pritožbo ali zahtevo za sodno varstvo in dela isto še naprej. Zakon o javnem naročanju sicer zahteva, da bi moral naročnik, ki je seznanjen s kršitvami delovne in socialne zakonodaje, prekiniti pogodbo, a kaj se zgodi? Naročnik bodisi sploh ne preverja, kaj se dogaja s spoštovanjem zakonodaje pri izvajalcu, bodisi ne ukrepa celo takrat, ko ugotovi kršitve.
Agencijsko delo se je v zadnjih letih močno razširilo. Čeprav je legalna oblika dela, mnogi opozarjajo, da tudi nasploh škodi slovenskemu trgu dela.Se strinjam. Ključni problem je, da se delodajalci spreminjajo v naročnike storitev. Če se ne bo kaj spremenilo, bo velika večina velikih podjetij, tako kot se že zdaj dogaja v Revozu, Helli Saturnusu, Luki Koper, prenesla kadrovanje na agencije, pa tudi na lažne agencije, kar pomeni, da bomo namesto zaposlitev lahko govorili samo še o najemanju storitev.
Delodajalci opozarjajo, da agencijsko delo uporabljajo zaradi rigidne delovne zakonodaje, ki po njihovem ne omogoča dovolj hitrega odpuščanja in zaposlovanja.Kaj res nimajo nobenega drugega argumenta? To je enako kot pri minimalni plači. Če jo zvišaš za 20 ali za en evro, bodo rekli enako – da bo to uničilo gospodarstvo. Naj nehajo jokati in se raje usmerijo v prave probleme.
Kateri pa so pravi problemi?Pravi problem je, da je gospodarski menedžment rigiden v glavi, da ga je strah iti v razvojno politiko, ki zahteva investicije v »človeški kader«. Podjetja, ki so šla v to smer, niso v minusu, ampak v plusu. Prvi ukrep novega menedžerja Steklarne Hrastnik je bil zvišanje plač. Ali je šla firma zato v stečaj? Ni, zdaj je na svojem področju med najboljšimi v Evropi. Gre za vprašanje perspektive delodajalca. Ali si kot menedžer zgolj glavni računovodja in naročnik agencijskih ter drugih storitev ali pa boš imel vizijo, v katero so vključeni tudi zaposleni.
Kaj bi bilo treba po vašem storiti?Spremeniti je treba zakon o delovnih razmerjih. Ta je ob zadnji prenovi zakonodaje določil kvote, po katerih je v podjetju dovoljeno imeti 25 odstotkov agencijskih delavcev, vendar v to kvoto ne sodijo delavci, ki so zaposleni za nedoločen čas v agenciji. Sprememba zakona se je zgodila tik pred koncem recesije leta 2013, kar je ob kasnejši oživitvi trga dela povzročilo enormen razmah agencijskega dela. Medtem ko je bilo pred tremi leti v agencijah za posredovanje dela zaposlenih 6000, jih je zdaj 16.000, s tem pa so se močno povečali tudi dobički. V kadrovski agenciji Kariera denimo so se prihodki zgolj v enem letu, med 2013 in 2014, dvignili z 9 na 22 milijonov evrov. Nič nimam proti dobičkom podjetij, vendar pa spremembe zakonodaje niso imele takšnega namena.
Trg dela se tudi nasploh vse bolj prekarizira. Zaradi digitalizacije in robotizacije se pojavljajo nove oblike dela, po nekaterih napovedih bodo ljudje delali le še prek projektov. Ali so tudi po vašem mnenju redne zaposlitve preteklost?Po eni strani sem glede razvoja trga dela pesimist, po drugi pa menim, da se zakona o delovnih razmerjih ne bo dalo in smelo kar odpraviti. Ko delovno zakonodajo preoblikuješ v storitev, dobiš izmučenega delavca, ki pristane na dolgotrajni bolniški in je pri 35 ali 40 letih že trajno nezaposljiv. Kako se bo takšna družba obnavljala, iz česa bo črpala svoje preživetje? Če bomo recimo pristali na tezo, da kapitalizem z digitalizacijo in robotizacijo prehaja v nov naravni stadij in da bo avtomatsko manj pravic, se bo to tudi res zgodilo.
Kaj si obetate od evropskega stebra socialnih pravic, ki ga pripravlja evropska komisija?Osebno bolj verjamem v načelo od spodaj navzgor. Po tistem, kar vidimo na terenu, je nujno predvsem, da se spremeni kazenska zakonodaja glede kršenja temeljnih pravic delavcev, po kateri je delodajalec lahko obsojen le, če »zavestno« krši zakonodajo. Da se, kot rečeno, odpravijo izjeme pri opravljanju agencijskega dela in da v institucijah, ki so namenjene uveljavljanju pravic zaposlenih, na primer na zavodu za zaposlovanje in zavodu za zdravstveno zavarovanje, delavcev ne dojemajo več skoraj kot sovražnikov. Vse te težave so zlahka in hitro rešljive.
V zadnjih dneh je bilo na področju trga dela najbolj vroče glede dviga minimalne plače. Kako ocenjujete to 1,8-odstotno zvišanje?Da je prenizko. Jože P. Damijan, denimo, je pred dnevi izračunal, da bi moral biti dvig minimalne plače enak lanskemu dvigu cen in dvigu produktivnosti, kar bi znašalo 3,3 odstotka. Delodajalci nimajo protiargumentov, še zlasti če upoštevamo, da se je dobiček podjetij povečal za več kot sto odstotkov.
Gospodarstveniki opozarjajo na premajhno razliko med minimalno in povprečno plačo, ki je pri nas najmanjša v Evropi, in s tem na uravnilovko.Kdo pa je vzpostavil takšno kompresijo? Delodajalci in njihova plačna politika, po kateri so zdaj vse osnovne plače, do najvišjega tarifnega razreda, kjer so visoko strokovna dela, pod minimalno plačo.
Pri tem bi morali ključno vlogo odigrati sindikati, ki pa v zadnjih letih očitno ne zmorejo več učinkovito braniti delavskih pravic.Od sindikatov se ne more pričakovati, da bodo rešili celotno družbo, bi pa glede na potencialno družbeno moč, ki jo imajo, pričakoval več. Zagotovo bi lahko bili veliko bolj agresivni tudi pri plačni politiki. Včasih se mi zdi, kot da so v krču in da jih je sram zahtevati celo uskladitev plač. Poglejte nemške sindikate. Vsako leto februarja odprejo pogajanja in avtomatsko zahtevajo dvig plač, če jim ne ustrežejo, pa gredo v stavko.
Dolgoletni predsednik ZSSS Dušan Semolič se letos poslavlja, nadomestila naj bi ga Lidija Jerkič, predsednica sindikata kovinske in elektroindustrije SKEI. Sama napoveduje odločnejši nastop.Hvala bogu. To se od sindikatov v tem trenutku tudi pričakuje. Lidijo izjemno cenim, bo pa pred velikim izzivom in bi ji bilo nespametno naložiti breme nekakšne odrešiteljice. Ob tem je treba vedeti, da sindikati bitke za delavske pravice ne morejo bojevati sami, še zlasti če je pri njihovem članstvu vse več tišine. To velja tudi za civilno družbo nasploh. Ni dovolj, da si samo podpornik neke ideje, ampak moraš zanjo narediti vse, kar je v tvoji moči.
