Poškodba kolena je bila vredna kolajne

Nič dobrega. Opravil sem zdravniški pregled, zdravniki pa sumijo, da imam strgano sprednjo križno vez desnega kolena. Danes odhajam v Montpellier, kjer bodo klubski zdravniki pregledali koleno ter potrdili ali ovrgli diagnozo. Koleno imam močno otečeno, zelo težko hodim, bolečina pa je močna. Toda koleno bo po verjetni dolgi rehabilitaciji spet zdravo, a kot sem že večkrat dejal – poškodba je bila vredna kolajne. Niti poškodba ne more vplivati na moje razpoloženje in čustva, prav tako mi ne more vzeti kolajne. V vsakem primeru pa čutim precej manjšo bolečino, kot bi jo čutil, če bi ostali brez kolajne.

Zaradi številnih sprejemov, težav s kolenom in drugih razlogov si še nisem mogel v miru ogledati vsaj zadnjih petnajst minut tekme s Hrvati. Zato se težko spomnim in povem, kaj se je na igrišču in ob njem dogajalo v zadnjem delu tekme. To je bila tekma za zgodovino in iz te tekme se bo dalo marsikaj naučiti. Da se nikoli ne smeš vdati in obupati, ampak se boriti in vztrajati do konca. Mi smo to storili, pustili na igrišču srce, dušo in zadnje atome moči, kar se nam je obrestovalo in poplačalo s kolajno. To, kar smo dosegli, je nekaj neverjetnega, fantastičnega. Tega ni mogoče opisati z besedami, to mora človek doživeti. Čeprav je kolajna v resnici bronasta, je zame zlata. Kaj zlata, diamantna! Le žena Maša ve, kako sem si želel te kolajne.

Če bomo na olimpijskih igrah čez tri leta v Tokiu osvojili zlato kolajno ali pa odličje kakšnega drugačnega leska, bo to zagotovo vrhunec te generacije. Toda Tokio je še daleč. Najprej si bo treba priigrati olimpijsko vozovnico, potem pa se na igrišču vmešati v boj za kolajne. Bron iz Francije je seveda zelo lepa popotnica, potrditev uspešnosti našega dosedanjega dela in dokaz, da smo na pravi poti. Na njej moramo vztrajati.

Tega se zavedamo, a pričakovati, da se bomo z vsakega velikega tekmovanja vrnili s kolajno, je preveč, je nerealno. To ne uspeva niti rokometnim velesilam, kot so Francija, Danska, Španija, Nemčija… Vsi, od igralcev, strokovnega štaba do navijačev, moramo ostati na realnih tleh in se moramo znati kosati s pritiskom. Visoka pričakovanja in želje javnosti bodo seveda vedno obstajali, a ne smemo pozabiti, da imamo mlado reprezentanco, ki je po eni strani sposobna odigrati vrhunske tekme, po drugi pa tudi slabe. Po uspehu v Franciji bomo morali na naslednjih velikih tekmovanjih dokazovati, da kolajna ni bila naključje ali plod sreče, ampak da smo si jo kot prava ekipa priborili s pravo igro in da se nas morajo vsi bati.

Kako so soigralci zadovoljni z mano, boste morali vprašati njih, jaz sebe ne morem in nočem ocenjevati. Lahko le rečem, da sem srečen in ponosen, da sem kapetan takšne reprezentance in takšnih super fantov, to je zame čast in privilegij. Naša ekipa nima takšnih izjemnih posameznikov, kot jih imajo Francozi, Danci in drugi, a naša moč je v kolektivu in ekipnem duhu. V tem smo močnejši kot večina drugih reprezentanc.

Obstaja veliko reprezentanc, ki imajo veliko več kot mi, od pogojev za delo, denarja… Ampak tako, kot smo si mi želeli te kolajne, si je nihče ni mogel želeti. In takšnega zadovoljstva po uspehu v Franciji ne more imeti nihče razen nas. To poplača vse, konec koncev denar ni vse, čeprav ga potrebuješ za življenje, družino… So časi, ki so lepši, in časi, ki so grši, toda na koncu ne glede na vse prihajamo v reprezentanco z veseljem, ponosom, navdušenjem in smo zares pravi prijatelji. To odtehta marsikaj, pravzaprav vse, tudi denar. Vsi se radi odzivamo selektorjevemu povabilu v reprezentanco, vsi smo domoljubi, po kolajni v Parizu pa bomo seveda še rajši prihajali na reprezentančne akcije.

Da. Z Nikolo sva ves čas v stikih in govorila sva predvsem o rokometu. Priznal je, da je bil tako on kot celotna reprezentanca Francije pod velikim pritiskom, kajti na domačem tekmovanju so ljudje »zahtevali« zlato kolajno, vse, kar bi bilo manj od tega, bi bila zadnje katastrofa. Zato sem še toliko bolj vesel, da mu je, prav tako soigralcem, znova uspelo. Najini stiki so bili med tekmovanjem prekinjeni le za dva dneva, potem ko je bilo jasno, da se bosta v polfinalu pomerili Slovenija in Francija. Težko je ločiti, čeprav zgolj začasno, prijateljstvo in čustva na eni strani ter medsebojno tekmo na drugi. Toda tako pač je, po tekmi pa sva spet bila velika prijatelja.

Vem, da bo Tokio moja zadnja priložnost za olimpijsko kolajno. Na Japonskem bi končno želel uresničiti svoje rokometne sanje in osvojiti še olimpijsko odličje. Seveda ne bo nič hudega, če ne bo zlata, najpomembneje je, da bo kolajna. To bi bil brez dvoma vrhunec moje reprezentančne kariere.

Ne, niti slučajno. Ko si mlad, pač ne razmišljaš toliko o tem, koliko časa boš čakal na naslednjo kolajno na velikem tekmovanju. Takrat imaš občutek, da se bo to dogajalo kar serijsko, da smo enostavno supermeni in da drugače sploh ne more biti. In da bomo kolajne nosili domov kot po tekočem traku. Toda sčasoma čedalje bolj ugotavljaš in občutiš tudi na lastni koži, da so takšni trenutki v športni karieri zelo redki in da moraš tiste redke priložnosti, ki jih dobiš, zgrabiti z obema rokama in jih tudi maksimalno izkoristiti. Na svetovnem prvenstvu Franciji smo bili zelo uspešni, vendar upam, da tako meni kot Sloveniji na naslednjo kolajno ne bo treba spet čakati trinajst let ali še več, ampak da bo vendarle spet prišla zelo kmalu. Verjemite, to se bo tudi zgodilo.

Srebrno kolajno z domačega EP imam doma v okvirju in pod slovensko zastavo, bronasta s svetovnega prvenstva pa bo prav tako uokvirjena, vendar pod zastavo Francije. Prvo reprezentančno odličje na velikih tekmovanjih sem dobil pred trinajstimi leti na domačih tleh, v domovini, drugo pa zdaj v Franciji, ki je že osem let tudi moj drugi dom.