Sopranistka Bernarda Bobro in harfistka Tina Žerdin delujeta večinoma v tujini: prvo vodijo zavidljivi (zlasti operni) angažmaji po vsem svetu, druga je še posebno vpeta v avstrijski oziroma dunajski prostor. Ta pa je bil pomemben tudi za vzpon pevkine kariere. Že samo podatki o repertoarju Bobrove iz obdobja njenega delovanja v dunajski Ljudski operi ter o poznejšem sodelovanju s Concentusom Musicusom in Nikolausom Harnoncourtom so lahko pomenljiv zaris sopranistkine vokalne tipike – »butično« formatiranega, izčiščenega instrumenta.
Če se klasična pevska obrt vrti, vsaj v izhodišču, okoli fiziološko ustreznega prevajanja izrazno-oblikovalskih napetosti (povezanih z glasbeno tvarino), bi o petju Bobrove lahko nemara zapisali, da teče vzporedno z napetostmi, vsekakor pa mimo kakršnega koli dodatnega pritiska na glas, ki ostaja tako sproščeno zvonek, skoraj nevibriran, ves čas umaknjen pod svod enakomernih resonanc. Pevkina »neopernost« je v sožitju z njeno umetniško osebnostjo, ki ponuja skladateljski snovi predvsem skrbne odzvene – brez poudarjeno subjektivnega doživljanja. Takšen pristop prinaša svežino in milino, ki pa sta lahko nekoliko dvorezni.
Večeru je treba priznati vsestransko skladnost. Izbrano francosko pesemsko obzorje – občutljivo in obenem galantno samoobvladano – se je podalo pevki, prav tako pa zvočni »alternativi« harfe (namesto klavirja). Izvajalki sta bili notranje uglašeni, harfne solo medigre so še poudarjale »tuji« čar romanske poetičnosti. Harfistka je segla po reprezentativnih prispevkih in premišljenih povezavah, celo ob sodobnejšem odsevu (Ivo Petrić). V vseh solističnih skladbah je razprla slojevito igro med zvočnimi tapiserijami, bisernimi nizi, izpostavljeno artikuliranimi toni, melodično vezljivostjo in virtuoznim vzgibom (Fauré). V izvedbe pesmi je Žerdinova vnesla naravni utrip, predvsem pa je ob vsaki ustvarila ozračje, barvitost, karakterni preblisk, četudi v skladateljsko še tako gospodarnem zvočnem merilu (Ravel).
Če bi po svojem okusu izbral pevkin vrhunec, bi se najbrž odločil kar za uvodno skladbo, ekshibicijsko zapeljivo Vilanelo skladateljice Eve Dell'Acqua: lahkotna »samoumevnost« koloraturne opreme, ki jo je dosegla Bobrova, mi bo ostala v spominu. Melanholično zatopljene Fauréjeve pesmi je umetnica oplemenitila z loki lirskih podaljšav. Drugi del večera pa se je z nespremenljivostjo lebdečega glasu in premalo reliefnim (četudi lepim) izgovorom vendarle nagnil k zgolj prikupnemu pregledovanju Debussyja oziroma Ravela (Grške ljudske) – zadnji izstopa z nežnim razponom šegavosti, ki pa se izvedbeno ni ravno razprla. Pri Bobrovi je pevski proces (simbolno) vezan na angelsko sfero, včasih s pridihom otroške nedolžnosti. A v petju le ne gre povsem brez mesa. Pozornost občinstva je bila razveseljiva. Upam, da se bo Cankarjev dom opogumil in spet prirejal pevske večere.
