Marca bomo po napovedih ministrstva za okolje in prostor izvedeli, ali in koliko (novih) sežigalnic odpadkov potrebujemo v Sloveniji. Do takrat namerava ministrstvo prenoviti zakon o varstvu okolja, v katerem bo uredilo tudi to področje. Podjetje Gorenje Surovina, ki je septembra lani izdelalo strokovne podlage za odločitev, kot najboljšo možnost predlaga podelitev državne koncesije za sežiganje odpadkov najmanj dvema ponudnikoma. Kot primerne so že prepoznali sedem podjetij: poleg celjske sežigalnice še Salonit Anhovo, Vipap Krško, Termoelektrarno Šoštanj (TEŠ), Lafarge Cement, Energetiko Maribor in Termoelektrarno Trbovlje.
Nihče ni računal na sežiganje
Pri tem nova sežigalnica ni nujna. Delujoča celjska toplarna in obratujoče velike kurilne naprave ter industrijske peči bi lahko več kot pokrile vse bodoče slovenske potrebe, saj za predvidenih 176.000 ton gorljivih odpadkov zadošča sežigalnica z vhodno močjo 86 megavatov (MW) na leto. Vse odpadke slovenskih gospodinjstev bi lahko denimo prevzel že TEŠ. »Če bi h gorivu dodajali le en odstotek odpadkov, bi s tem uporabili skoraj četrtino vsega trdnega goriva iz komunalnih odpadkov,« so izračunali avtorji študije. V šoštanjski termoelektrarni pravijo, da bi odpadki lahko predstavljali tudi do pet odstotkov vsega goriva.
Problem je le, da pri gradnji pregrešno dragega šestega bloka nihče ni računal s to možnostjo in bi bila zato potrebna zapletena prilagoditev proizvodnje, ki bi terjala še dodatna vlaganja ter soglasje lokalne skupnosti.
Tudi preostalih šest možnosti, ki jih podrobneje analizirajo avtorji študije, ni brez slabosti. A so koncesije tem podjetjem po ocenah analitikov še vedno primernejša rešitev kot ustanovitev enotnega državnega podjetja za vso Slovenijo ali da bi sežiganje odpadkov prepustili prostemu trgu.
Do novih zmogljivosti v nekaj mesecih ali nekaj letih
Prednost celjske toplarne je, da bi dodatnih deset tisoč ton gorljivih gospodinjskih odpadkov lahko začela prevzemati v nekaj mesecih, kolikor bi terjali sprememba vladnih uredb in prilagoditev okoljevarstvenega dovoljenja. V enem letu bi lahko spremenili okoljevarstveno dovoljenje in zagotovili primerno doziranje odpadkov v kurilno napravo tudi v Salonitu Anhovo ter tako omogočili dodatno sežiganje komunalnih odpadkov iz primorske in goriške regije. Vipap Krško bi po posodobitvi in rekonstrukciji opreme lahko začel sprejemati vse gorljive komunalne odpadke iz jugovzhodne Slovenije in Posavja z letom 2019.
Tako kot TEŠ ima tudi Lafarge Cement večje zmogljivosti, kot v Sloveniji proizvedemo komunalnih odpadkov, ki so primerni za energetsko izrabo. A če bi država v cementarni želela sežiganje odpadkov, bi morala pomiriti tako razočaranega lastnika, ki mu je najprej izdala, nato pa odvzela okoljevarstveno dovoljenje za sosežig, kot lokalno prebivalstvo, ki se je dolga leta odločno upiralo prav temu početju. Tehnološko pa bi lahko ponovno sežiganje odpadkov v cementarni steklo v roku enega leta.
V Mariboru medtem toplarne po ocenah analitikov ne bi mogli zagnati prej kot v petih letih po odločitvi za gradnjo. Enako – pet let – bi morali kljub obstoječi infrastrukturi čakati na namensko sežigalnico na mestu Termoelektrarne Trbovlje, ki je trenutno v likvidaciji.
Neznani stroški
Zaradi prevelikega števila neznank avtorji niso znali oceniti stroškov posamezne rešitve. Ugotovili so le, da novogradnje stanejo približno milijon evrov za vsak megavat (MW) vhodne toplotne moči, stroški obratovanja brez amortizacije pa v tem primeru znašajo okoli 50 evrov na tono odpadkov.
V tujini, kamor so po zadnjih podatkih za leto 2015 podjetja izvozila skoraj 81.000 ton gorljivih odpadkov slovenskih gospodinjstev, se cene po informacijah poznavalcev gibljejo od 85 do 90 evrov za vsako prevzeto tono, k temu pa je treba prišteti še stroške prevoza. V slovenski sežigalnici v Celju medtem tono gorljivih odpadkov prevzamejo za 85 evrov.
Za to ceno bi morala po grobih ocenah nova sežigalnica z močjo 71 megavatov, kar bi zadostovalo za preostalih 136.000 ton gorljivih odpadkov, brez dobička poslovati 15 let, da bi se investicija povrnila. Pri tem na evropski denar Slovenija vsaj do leta 2020, ko se izteče sedanja finančna perspektiva, ne more računati. Ob ceni 54 evrov za tono, kolikor bo za ljubljanske gorljive odpadke po najnovejšem neprofitnem dogovoru med ljubljanskimi in dunajskimi oblastmi računala tamkajšnja sežigalnica (v večinski javni lasti), bi novo sežigalnico v Sloveniji amortizirali šele v 130 letih. Bi pa komunalna podjetja privarčevala na račun stroškov prevoza: ljubljanska Snaga bo za prevoz odpadkov od Ljubljane do Dunaja denimo plačevala skoraj 25 evrov na tono.
