Zgodovinska fronta: Nezaslišano: v Benečiji k spovedi le s tolmačem

Čeprav sta Italija in Jugoslavija po dokončni razmejitvi med državama z londonsko pogodbo leta 1954 in medsebojno usklajeno manjšinsko politiko vsaj navzven rešili vprašanje pravic manjšin, so bili v praksi Slovenci v Furlaniji - Julijski krajini še vedno tarča proti njim nastrojene lokalne in tudi širše politike, saj so jim bile kratene mnogotere pravice. Nič bolje se jim ni godilo na verskem področju. V številnih župnijah z večinskim slovenskim prebivalstvom so vernikom pridigali in jih spovedovali italijanski duhovniki, ki ne le da niso znali slovensko, temveč so bili v nekaterih primerih tudi protislovensko nastrojeni. Na slednje je v svojih zapisih, govorih in pridigah večkrat opozarjal tržaški duhovnik in prelat, publicist, dolgoletni predsednik Katoliškega tiskovnega društva ter velik borec za pravice Slovencev dr. Jakob Ukmar. V zvezi z Ukmarjem je posebej zanimiv naslednji dogodek. Ker v letih po drugi svetovni vojni na Primorskem še ni bilo koprske škofije, je za birmanje tamkajšnje mladine skrbela tržaška škofija. Ko je Ukmar kot apostolski administrator za Istro s še dvema duhovnikoma v istrskem Lanišču poleti leta 1947 birmal okoli 100 birmancev, je na prizorišče vdrla skupina nahujskanih ljudi, ki so vse tri duhovnike surovo pretepli, birmance in njihove botre pa razgnali. Ukmarja so po dogodku pustili nezavestnega ležati na tleh, drugega duhovnika Miroslava Bulešiča so do smrti zabodli, tretjemu Štefanu Ceku pa je pred postavljenimi vešali uspelo ubežati.

Za pravično in pošteno sožitje med sosednimi narodi na Jadranu

Te dni je izšla v tisku knjižica prelata dr. Jakoba Ukmarja, ki ima naslov Tržaška sinoda ter zasluži največjo pozornost slovenske javnosti. V njej so izšli štirje govori, katere je imel dr. Ukmar na tržaškem radiu o sklepih tega cerkvenega zbora, zelo važnega ne le za versko, tem več tudi za narodno življenje našega ljudstva.

Vsem našim ljudem je namreč še živo v spominu, kako se je za časa fašistične strahovlade marsikje tudi dušno pastirstvo poniževalo v politično sredstvo raznarodovanja primorskih Slovencev in Hrvatov in kako so pri tem nemoralnem, protikrščanskem početju na žalost z vnemo sodelovali mnogi italijanski duhovniki in celo cerkveni dostojanstveniki. Naša javnost nadalje ve, da se še dandanašnji, to je 16 let po padcu fašizma, gode Slovencem teh krajev na cerkvenem področju marsikje iste krivice.

»SRAMOTA ZA DVAJSETO STOLETJE«

To velja v prvi vrsti za Beneško Slovenijo in Kanalsko dolino. Toda tudi v tržaški škofiji in zlasti v mestu Trstu samem, ni vse v redu, kot so poučeni tudi pazljivi bralci našega lista. Dr. Ukmar pravi, da je največja težava tržaške sinode bila v tem, da škofija ni narodno enotna, temveč narodno mešana.

Skoro vsaka župnija, ugotavlja dr. Ukmar, »ima to ali ono narodno manjšino. In kjer so narodne manjšine, je dandanes gorje. Ni vse prav, ni vse tako, kakor bi moralo biti med pravimi kristjani, kakor bi moralo biti v sleherni pravični in resnično civilizirani državi. Veliko je sovraštva, veliko preziranja, veliko krivičnega zapostavljanja; prava sramota za prosvetljeno dvajseto stoletje.«

Toda dr. Ukmar ni ostal pri goli ugotovitvi razmer, temveč zastavil ves svoj velik vpliv, da cerkveni zbor sprejme take smernice in predpise, kot so potrebni, da se manjšinam zagotovi v Cerkvi polna enakopravnost. In priznati moramo, da je v tem povsem uspel, kar je vsekakor zasluga, ki pojde v zgodovino Cerkve in našega naroda.

PROTI STRUPENEMU NACIONALIZMU

Tako je sinoda sprejela člen 15., ki se glasi: »Ker ima tržaška škofija več narodnosti in ker meji na drugo državo, naj se duhovniki še toliko bolj varujejo duha nezdravega nacionalizma in naj si prizadevajo, da se ta duh tudi v vernikih izkorenini.«

Izredna važnost tega člena je očitna. Ravno Trst je namreč daleč naokoli znan po neverjetno velikem številu duhovnikov, prežetih s prezirom in sovraštvom do vsega, kar je slovensko in jugoslovansko. Saj si je celo glasilo Ital. Kat. Akcije Vita Nuova drznilo napisati, da je pri nas dvojezičnost, se pravi raba slovenščine »zoper naravo«. Ti duhovniki so od nacionalizma neozdravljivo bolni; gre za rak, ki se ga ne morejo rešiti in katerega širijo med množice italijanskih vernikov.

V nasprotju s to protikrščansko miselnostjo se je sinoda zavzela za enakopravnost obeh naših deželnih jezikov, s tem da je odobrila člen 81., kateri določa: »Duhovniki, ki se potegujejo za kako župnijo, morajo znati jezike vernikov dotične fare. Oni, ki oskrbujejo dvojezične župnije, naj pazijo, da ne bodo verniki te ali one narodnosti škode trpeli ne v pridigovanju ne v spovednici.«

Da bodo v bodoče vsi postreženi v svojem jeziku, predpisuje člen 69: »Ker so v naši škofiji tudi dvojezične župnije in ker je za uspešno dušno pastirstvo potrebno znanje obeh jezikov, se morajo gojenci našega semenišča naučiti obeh krajevnih jezikov.«

RAZMERE V BENEŠKI SLOVENIJI

Ko človek bere te sklepe tržaške škofijske sinode in o njih razglablja, se mu nehote misli spet obrnejo na Beneško Slovenijo. Saj je vsak člen, ki smo ga navedli, žgoča javna obsodba razmer, v katerih so primorani živeti naši bratje v videmski nadškofiji.

Kdo zahteva v Zaffonatovi škofiji od dušnih pastirjev, da morajo znati jezik slovenskih vernikov? Kdo skrbi za to, da ondotni Slovenci »ne trpe škode ne v pridigovanju ne v spovednici«? Nihče! Tamkajšnje naše ljudstvo je edina narodna manjšina v Evropi, med katero približno dve tretjini duhovnikov ne poznata jezika svojih vernikov ter jim pridigata v tujem jeziku vladajočega naroda! Kje drugod v Evropi se še dogaja, da se verniki spovedujejo svojemu dušnemu pastirju s pomočjo tolmača, kot se večkrat primeri v Beneški Sloveniji? (…)

Novi list (Gorica), 28. januarja 1960

Vir: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si

Zgodovinska fronta Slovenci Italija Furlanija - Julijska krajina duhovniki

Preberite zadnje članke