Zunaj smo želi same zmage. Najprej je Dejan Židan ruskim prijateljem prodajal naše kmetijsko znanje, pred južnimi sosedi branil teran in vmes še okronal vinsko kraljico. Karl Erjavec si je vzel malo dopusta, ker še vedno odmeva njegova pogumna poteza, kako bo zminiral hrvaško turistično sezono, če bo ta kaj nagajala pri implementaciji arbitraže Piranskega zaliva. Borut Pahor je napovedal mini turnejo po Rusiji in Ukrajini, kjer bo kot mediator dosegel spravo, in včeraj je še Melanija Trump postala prva dama sveta. Na ta dogodek smo še posebej ponosni. Predvsem zato, ker sta dva junaka v torek prisostvovala zabavi v njeno čast prav tam, kjer je središče sveta.
V Washingtonu sta ob zvokih naše avtohtone frajtoner jodl oberkrajner muzike in konzumaciji kranjske klobase ter potice spoznala, da se da tudi najmočnejšo svetovno silo navrtati od znotraj. Žan Mahnič in Tomaž Lisec sta se na zabavi naredila malo francoza in zapovedani gvantni pristop vzela zares. Black tie sta spremenila v opravo s črno kravato. Mediji so tukaj narobe razumeli njuno potezo. Ni šlo za nerazumevanje termina, ampak za diverzijo. V globalnem svetu, kjer ne moreš biti najmočnejši, moraš biti vsaj opazen. Totalno drugačen. Medtem ko so vsi tam skakali v metuljčkih, sta onadva paradirala v črnih kravatah. Če ne drugega, sta bila vsaj opazna. Zagotovo je glas prišel tudi do Melanije in naslednjič bosta povabljena v njeno družbo. Eden ji bo prinesel idrijsko čipko, drugi pa jo bo povabil v Sevnico.
Če lahko temu blago rečemo zunanja ofenziva, se je navznoter dogajalo samoočiščenje. Nadaljeval se je projekt izganjanja hudiča iz nedolžnega tkiva slovenskega naroda. V tej vlogi imamo tri poslance, ki v različnih odborih in komisijah skušajo dokončno zatreti zajedalce iz preteklosti. Ne gre za lubadarje ali koloradske hrošče, temveč za konkretne posameznike in rabote na treh ključnih področjih: finance, zdravstvo in mediji.
Posnetke sej si lahko ogledate ob večernih terminih na televiziji v službi resnice. Namesto da gledate kakšne sramotne tekme naših rokometašev, raje preklopite na najmlajšo TV-postajo in uživajte v zasliševanjih. Pravi zbir retoričnih spretnosti in logičnega sklepanja. Anže Logar bo kmalu našel odgovor na vprašanje, kdo je zvrtal bančne luknje in koga bomo zaradi njih poslali na hladno. Jelka Godec prav briljantno rešeta bivšega šefa UKC in šefa nabavne službe, ker ni nikomur jasno, kakšni obvodi in odvodi so potrebni, da se zabrišejo sledi koruptivnih dejanj. Njeno brezkompromisno vztrajanje, da se razjasni slika pri nabavi stentov, nam mora biti v poduk. Ali pa bi jo morali čim prej angažirati na nacionalki, saj osrednja TV-bajta potrebuje prav to. Prodorno izpraševalko in ne le uganjevalke.
Ali kot velikokrat ugotavlja Branko Grims, ko govori o poslanstvu javne televizije: tam sedijo posamezniki, ki še vedno branijo zločinske organizacije. Si predstavljate, da si kdo upa danes zagovarjati bivšo Jugoslovansko ljudsko armado? Halo, čisti anahronizem oziroma postfaktičnost. Resda je Branko sam termin razumel po svoje in mu tudi šef programskega sveta ni mogel dopovedati, da ne gre za laž ali manipulacijo. Da se v bistvu sam Branko obnaša postfaktično. Skratka, da za oblikovanje javnega mnenja niso več ključna dejstva in fakti, temveč čustva in osebna prepričanja.
Skratka, da se v svetu sfabriciranih novic, zarot in spinov vse odloča le na eni ravni. Ravni emocij. To dobro ve prav magister Branko Grims. Njegove retorične bravure ciljajo na našo emotivno plat, ki mora slej ko prej spoznati, da tukaj nič ne štima.
Torej, če mislite, da je to, kar je v četrtek predstavila ministrica za zdravje, reforma, se motite. Motite se tudi, če mislite, da je to dobro za vas. Namreč, dokazali vam bodo, da je bistveno to, kaj si o zdravstvu misli nekdo na ulici. Ali tisti, ki je interesno vpleten. Ali pa pač nekdo, ki bo povedal, kako se ob vsem tem počuti.
Gledalci in poslušalci se bomo spet dobro počutili ob gledanju in poslušanju nacionalnih programov. Dobili smo novo varuhinjo naših pravic. Razočaranega Lada Ambrožiča je nasledila malo manj razočarana Ilinka Todorovski. Zakaj je bil Lado tako razočaran, da je pobegnil pred koncem mandata v pokoj? Zato, ker ga ni nihče jemal resno. Scal je proti vetru. Ampak naša osnovna pravica ni bila nikoli kršena. Da zamenjamo program. Posebej takrat, ko bo z ekranov bruhala sovražnost…
