Recimo, da je šlo za klasičen bojkot. Funkcionarji smučarske zveze so nekje užaljeno privoščljivo gledali, kako Tini ne bo uspelo zmagati. To, da bo šla Tina na zmago, smo nekako pričakovali. Saj, zakaj pa ves ta direndaj okoli sponzorjev in potem še okoli startne številke. Če ne bi imela ambicij dokazati, da lahko tudi po premoru nažge svoje tekmice, bi ji bilo vseeno, ali nastopi prva, zadnja ali pa kot predtekmovalka. Nastopiti s številko 34 je bilo čisto brez zveze. Nobene simbolike. Nobenega suspenza. Celo po Ilki Štuhec. Lahko da je bilo tisto ustavljanje sredi proge pri svojem partnerju emocionalno, ampak to je bilo vse. Sneti dilce pred ciljno črto pa neoriginalno. Razen če se ni Tina s tem želela pokloniti Bojanu Križaju, ki je to naredil že pred tremi desetletji.
Bojkotirali so tudi gledalci. Pričakoval sem, da se jih bo zbralo sto tisoč. To mislim absolutno resno. Saj gre za največjo športnico v slovenski zgodovini. Da se bo Tina spustila skozi koridor, ki bo nabit od starta do cilja. In da bo cilj poln njenih sokrajanov, ki bodo za to priložnost naredili največje transparente na svetu. Nič od tega. Kot da jih sploh ni bilo. Bojkot tudi pri njih? Zato bi bil lahko Tinin dres v cilju z napisom »Not your business« namenjen prav njim. Vse zadeva le mene, ne vas. Pika.
Največji bojkot pa je uprizorila nacionalna TV. Resda so se trudili dajati vtis, da je vse namenjeno in podrejeno njeni poslovilni dirki, ampak slika je govorila drugo zgodbo. Prenos same tekme je bil katastrofalen. Posebej spremljanje njene vožnje. Kot nekakšno distanciranje. Če televizijci niso vedeli, kaj bo naredila Tina, bi morali preigrati vse scenarije ali pa enostavno vprašati Andreo Massija. Vse smo gledali s ptičje perspektive. Z varne razdalje. Nobenega bližnjega posnetka. Nobenih emocij. Nobenega obraza, ki bi dajal pečat tej zgodovinski vožnji. Kaj je počela Tina po prihodu v cilj, sploh nismo videli. Kdo je ujel njene dele športne opreme, tudi ne. Vse skupaj je izpadlo v stilu: naj ona tam dela, kar hoče, mi moramo spremljati dirko, ki je šele po njej postala zanimiva.
Večerna prireditev na trgu v Mariboru pa je bila strel ne le v koleno, ampak še malo višje. Prireditev z naslovom Hvala, Tina! je bila le še dodatna demistifikacija zvezde, ki se poslavlja. Je bil to namen ali pač nesposobnost? Je bilo to maščevanje ali le rutinsko izpeljati nekaj, kar se mora? Skratka, narediti zahvalno prireditev na trgu, kjer vsi zmrzujejo, kjer ni nikogar od znanih fac, kjer še slavljenka po nekaj minutah zgasne na svojo privatno zabavo, je sramota. Vse se je sesulo že pri osnovnem vprašanju: komu je ta prireditev namenjena? Ljudem na trgu zagotovo ne, ker jih je zeblo, bilo jih je malo in nasploh niso kazali kakšnega posebnega zanimanja za program na odru. Tini in njeni ekipi tudi ne, saj je ekipa proslavljala na drugi lokaciji v zaprti sestavi. Torej ostanemo le gledalci pred ekrani. Ostali smo z dolgimi nosovi. Vsa čast in slava Sašu Hribarju in njegovi legendarni oddaji Radio Ga Ga, ampak na takšni prireditvi ji ni mesta. Razen če to tudi ni del scenarija, ki sliši na ime bojkot. Povejmo vsem, da je vse skupaj smešno, ironija, hec in zafrkancija.
Pod črto na koncu ostane le ena beseda: brez spoštovanja. Ključen pojem, ki nas spremlja že lep čas in ga vsak dan vidimo na TV-ekranih. Osnovno vodilo vseh voditeljev, novinarjev in zvezdnikov v informativnih oddajah je totalno nespoštovanje obravnavanih. Nespoštovanje sogovorcev. Nespoštovanje institucij in njenih predstavnikov.
Zato je bilo fino videti pogovor Jožeta Možine s kandidatom za ustavnega sodnika, večkratnim doktorjem Klemnom Jakličem. Sogovornik je lahko povedal vse o sebi, o svojih dosežkih, o svojih izjemnih referencah, o svojih člankih, knjigah in zvezah. Priznam, Klemen me je navdušil. Takoj glasujem za njega in pozabim na pripombe glede njegove politične opredelitve, celo glede angažmaja z vztrajniki pred sodiščem v Ljubljani, in na koncu pozabim tudi na vse izjave, ki jih je lahkomiselno delil na twitterju. Lepo od Možine, da ga ni vprašal, kako danes po skoraj treh letih gleda na svoj tvit, ki se je glasil: »Ne skrbi, komiji ubijajo. Če bi začutili, da jim kdo lahko izmakne oblast, bi pri nas tudi. Zaenkrat pa zadostuje Hanzi TV.«
Ja, televizija ubija. Ubija pieteto in spoštovanje. Lahko da si je Tina sama kriva zaradi vseh dogodkov pred zadnjo tekmo, ki jih je večina razumela kot izsiljevanje, ampak veličina je v tem, da greš prek tega. Da se stvari pozabijo. Kot tvit bodočega ustavnega sodnika…
