Logično, saj tudi najvišji predstavniki države igrajo na te viže. Še celo Miro Cerar je začel v letu 2016 imitirati predsednika države. Da, predsednik države Borut Pahor je postal merilo. Predsednik s svojo resno neresnostjo postavlja vzorce političnega obnašanja. Spraven, zaskrbljen, vesel, razumevajoč in prepričan, da presega lokalne okvire. Zato so si vsi edini, da na letošnjih predsedniških volitvah ne bo imel resnega tekmeca. Oziroma da bo moral biti tekmec še bolj pahorjanski kot sam predsednik.

Sam se s tem ne strinjam. V Sloveniji imamo tri resne kandidate za predsednika. Prvi je Janez Janša. To ni slaba šala. Menim, da je prišel čas, da Janez zapusti želje po vodenju stranke, ki ne bo prišla kar čez noč na oblast, ter se spusti v boj za predsedniški položaj. Šlo bi za pravo simbolno gesto. Simbolni boj, ki bi dokončno pokazal, da smo se znebili vse stare navlake. Z izvolitvijo Janeza Janše bi bilo tudi konec spogledovanja s preteklostjo. Murgle bi bile pozabljene. Morda bi izginile iz besednjaka tudi vse oznake, ki se jim je iztekel rok trajanja: komunisti, diktatura, rdeča zvezda, tranzicija, strici iz ozadja in hobotnice. Ljudstvo bo odločilo, na kateri strani leži resnica. Čeprav je na prvi pogled Janez hendikepiran, ker ima preveč medijev na nasprotnem bregu, se to lahko hitro obrne. S spremembami na Planet TV je še bližje ideja, da se v velikega igralca združijo tri televizije: Planet TV, TV 3 in Nova24TV. Pro plusu se že tresejo hlače. Nacionalka pa bo tako in tako kmalu ugotovila, da nima smisla tekmovati s komercialnim gigantom Pro plus, temveč se je bolje pridružiti trojčku. Skratka, medijski spopad bo znal Janša izkoristiti v svoj prid.

Drugi kandidat je Aleksander Čeferin. Če nekomu na tako eleganten in enostaven način uspe zmagati v boju za predsednika največje in najbolj vplivne športne organizacije v Evropi, bi moral biti boj za predsednika države le rutina. Vprašanje je edino njegova motivacija. Saj veste, predsednik države pride do točke, ko se lahko ponudi, da nogometašem čisti čevlje. Predsednik evropske nogometne zveze pa lahko odloči, katere čevlje bodo sploh lahko obuli. In po kakšnih pravilih bodo igrali.

Tretji kandidat pa je kandidatka. To je Tina Maze. Prišel je čas, da pokažemo, da smo veliki. Večji od ZDA. Če tam ni uspelo ženski, to lahko uspe Tini v Sloveniji. Tina je vso kariero odvozila brez ene resne poškodbe. Skratka, dobili bi fit predsednico in obenem vizionarko, ki bi se znala izogniti nesrečam. V paketu s Tino dobimo tudi izjemnega svetovalca, ki je obenem partner in njen alter ego, Andreo Massija. Massi bo znal Tino vedno prizemljiti, jo strateško usmeriti in se namesto nje pogajati s ključnimi svetovnimi partnerji. Ne samo pogajati, temveč tudi prepričati, da začnejo giganti vlagati v Sloveniji. Če so zadnja leta bežali, se zdaj lahko vračajo skozi glavna vrata. Pri tem ni zamerljivo, da Tina tudi bolje govori tuje jezike. Njena angleščina ni ponarejena, temveč izvirna. To, da Tina prihaja iz Črne, je le prednost. Dovolj smo imeli salonskih predsednikov iz prestolnice in velikih mest. Na vrsti je regija, ki so jo mnogi že pozabili. Nihče od resnih tujih odločevalcev se tudi ne bo dal prositi za kakšen fotošuting. Prej obrnjeno. Slikati se z največjo zvezdnico ni samoumevno. In ne nazadnje, Tinin koledar bo absolutno atraktivnejši od Borutovega. Posebno če bodo kombinezoni diskretno odprti.

Največja priložnost je v ustvarjanju novega. Borut lahko le reciklira staro, Tina pa lahko prinese dodano vrednost. Na primer, da med predsednikovanjem zanosi. Postane atraktivna noseča predsednica. S tem bi zasenčila že dolgočasne angleške prestolonaslednike.

Ko se bo oziroma se je Tina danes torej še zadnjič odpeljala po pohorski strmini, to ni bila le slaba novica za vse njene oboževalce. Bila je tudi slaba novica za predsednika, ki jo je vsa leta spodbujal na tribunah. V kakšnih drugih časih in sistemih bi bila edina logična poteza predsednika zelo enostavna: stopil bi s tribune, ji dal slovensko zastavo in jo postavil za svojo naslednico. Na Pohorju je danes malo takih, ki bi temu nasprotovali. Tina, še enkrat, globok priklon…