Že lep čas sem se namreč spraševal, kaj je narobe z menoj, da se moje mnenje o nekaterih ključnih problemih tako razlikuje od mnenja pripadnikov mojega poklica. To velja tudi za vprašanje, kakšno naj bo poslanstvo zdravniških organizacij. Imamo tri – društvo, zbornico in sindikat – v bistvu pa le eno, saj je prva neopazna, druga pa si zgolj prizadeva dokazati članstvu, ki je v vseh treh primerih isto, da je najmanj tako dober sindikat kot tretja. Kar je ob Kuštrinu le bledo plagiatorstvo. V enem stavku povzeta se njihova prizadevanja glasijo: ko bo šlo dobro zdravnikom, bo šlo bolje tudi bolnikom. Namesto da bi bilo obratno.
Moja stiska pri volitvah predsednika zbornice je drugačna kot pri volitvah predsednika države: tam sem že najmanj dve desetletji sprijaznjen s tem, da kandidat, ki mu dam svoj glas, ne bo zmagal. Ampak tam vsaj vem, da volilno telo sestavljajo raznolike skupine in da razlike med njimi še zdaleč niso samo posledica politične usmeritve; lahko gre za različen socialni položaj, kraj prebivanja, spol, poklicno pripadnost itd. Za potrebe tega pisanja bom omenil razlike med volilci z različno izobrazbo. Zdi se mi na primer povsem nemogoče, da bi volilci z visoko izobrazbo za predsednika države izvolili Pahorja, ob tem pa mi je jasno, da bo tudi drugič izvoljen. Sprejemam dejstvo, da tisto, kar mene odbija, lahko večino privlači. Ampak zdravniki so homogena volilna skupina, povezuje jih zahtevna izobrazba in poklic z visokimi etičnimi vrednotami; to so ljudje, ki bi morali zardeti, če bi jih zasačili pri navijanju za lastne interese na škodo drugih. Zdravniki ne bi izvolili Pahorja; zakaj so torej tako dolgo volili tiste, ki so zbornico spravljali na slab glas?
Kar nekajkrat sem se o tem pogovarjal z zdravniškimi kolegi in vsi so hiteli zatrjevati, da se bodisi volitev niso udeležili bodisi so glasovali za kandidata, ki ni bil izvoljen. Morda imam med zdravniškimi znanci res samo take, ki razmišljajo podobno kot jaz, morda niso bili pripravljeni polemizirati z mano, morda pa so se sramovali, da so podprli nekoga, ki je zbornici poslabšal ugled ali pa ji ga vsaj ni popravil. Smo pa vsi imeli enako razlago, zakaj je za tega kandidata glasovala večina zdravnikov – in bila je večina, saj sicer ne bi bil izvoljen: zato, ker je pripravljena stisniti zobe ob komerkoli, ki jim obljublja boljši gmotni položaj ali kak drug privilegij. Zdravniki boljši zaslužek povezujejo z zasebnim izvajanjem svojega poklica, zato so doslej volili tiste, ki so se zavzemali za večji razmah zasebnega zdravstva. Saj se spomnite: večina dosedanjih predsednikov zbornice je v prvem stavku izjavila, da se zavzema za javno zdravstvo, nato pa je z vsemi naslednjimi stavki izpodkopavala prvega.
Ko gre za lastne interese, se tisti z visoko izobrazbo ne razlikujejo od drugih volilcev. Se spominjate, kako so mnogi ekonomisti podpirali enotno davčno stopnjo? Ali s kako mizernimi argumenti so podprli zmanjšanje dohodnine za tiste v najvišjem davčnem razredu? Če bi ameriške zdravnike vprašali, ali so glasovali za Trumpa, bi to ogorčeno zanikali, pa so prav gotovo zanj glasovali mnogi, morda večina, morda bi znali potarnati, kako se jim je pri tem obračal želodec, ampak pretehtalo je to, da jim obljublja ukinitev Obamove zdravstvene reforme, ki ji večina zdravnikov nasprotuje. Tako preprosto je to.
Ko smo že pri reformi: ta teden me je razveselila še ena novica. Ključni zakon te reforme, zakon o zdravstvenem zavarovanju, ne omenja več doplačil za zdravstvene storitve. To pomeni, da ukinja dopolnilno zdravstveno zavarovanje. Pomeni, da se bo delež javnega financiranja zdravstva povzpel z dosedanjih sedemdeset na več kot osemdeset odstotkov. Pomeni, da se bo Slovenija vrnila med države z najbolj solidarnim zdravstvenim zavarovanjem. Že zgolj zaradi tega dejstva si zakon zasluži podporo, čeprav vsebuje še celo vrsto smiselnih novosti. Na drugem mestu po pomembnosti je vendarle to, da v njem vsaj na prvi pogled ni dvoumnih in nasprotujočih si določil, s katerimi bi zakonodajalec skozi okno sprejemal privatizacijo, ki jo izganja skozi vrata, in kar smo pri zakonskih poskusih prejšnjih ministrov razumeli kot iskanje kompromisov z lobiji, ki vse od nastanka nove države prikrito uvajajo privatizacijo zdravstva. Kompromis med javnim in zasebnim interesom vedno pomeni, da je javni interes izgubil še eno, pa čeprav majhno bitko z zasebnim.
V zakonu je tudi nekaj nedorečenosti in okornosti, ki jih je mogoče odpraviti, vendar bodo zanesljivo postale koščice za glodanje njegovih nasprotnikov, ki se zavedajo, da ne bodo mogli omajati odločitve koalicije o ukinitvi dopolnilnega zavarovanja, zato bodo poskušali zrušiti zakon v celoti – ali pa ministrico ali pa kar vlado.
Nekaj je gotovo: z novo predsednico zdravniške zbornice ima zakon enega od najmočnejših nasprotnikov manj.
