Ljubljana ima med slovenskimi mesti najbogatejšo kulturno ponudbo, ki zadovoljuje širok krog občinstva, tudi neljubljanskega. To se običajno ne sprašuje, kaj financira mesto in kaj država. Zanj je bistveno, da je ponudba čimbolj raznovrstna in kakovostna. Na nekaterih točkah pa bi zagotovo hitreje napredovali, če bi mesto in država bolje sodelovala in manj tekmovala, če ne bi bila preveč obrnjena vsak k sebi in če bi bolje načrtovala skupne cilje in denar zanje.
Strategija razvoja kulture v Ljubljani je samokritična, saj ugotavlja pomanjkanje dialoga z ministrstvom za kulturo, opozarja, da s strani države ni urejeno sofinanciranje šestih mestnih kulturnih zavodov, ki programsko žarčijo v celotno Slovenijo in celo prek njenih meja; tudi, da ni dovolj denarja za nove mestne pobude pri širjenju prostorskih pogojev za kulturo.
Odlični nastavki v izvedbenem delu mestne strategije na žalost zvodenijo. Kulturni politiki mesta namreč ne uspe predstaviti niti ene stvarne zamisli, kako preseči ugotovljeno nezadovoljstvo glede »kulturnih odnosov« z državo. Nobene ambicioznejše pobude pa ni zaznati niti z nasprotne strani. Alibi države, da usmerja velik del republiškega proračuna za kulturo v programe na tleh Ljubljane, ne opravičuje mrtvila na njeni strani.
Ljubljana ima veliko dobrih, a majhnih festivalov, toda med njimi ni niti enega, ki bi premikal umetnostne meje v Evropi. V Ljubljano prihaja na delo v kulturne zavode premalo vrhunskih umetnikov iz tujine, kar pomeni tudi to, da mesto v resnici ni tako odprto, kot misli, da je. Ljubljanski velikopotezno zamišljen muzejski »kvartir« je, za razliko od bližnje Metelkove ali tistega na Dunaju, mrtev. Ljubljana ima glede odrske tehnike najbolj zanikrno nacionalno gledališče v vsej Evropski uniji.
Niti zamisli ni, kako naj se mesto in republika skupaj lotita gradnje novega, in ne prenove starega nacionalnega gledališča. Ljubljana nima primerne galerije za velike razstavne projekte. Ima solidni LIFE, nima pa odmevnega filmskega festivala, kot ga ima bližnje Sarajevo. Morda najlepši primer, da vlada ni znala narediti pike na i, je lanska čudovita prenova Narodne galerije. Upravičeno je pričakovanje, da bo primaknila mnogo več denarja za nakupe novih umetniških del. In še bi lahko naštevali, a več kot očitno je, da niti mesto niti država za zdaj nimata energije in volje za skupno razmišljanje in ukrepanje glede novih kulturnih potez.
