Za uspešno končano privatizacijo Cimosa so razen enega izpolnjeni vsi pogoji. Toda ta je ključen. Gre za izvensodni dogovor s hrvaško agencijo za zavarovanje depozitov in sanacijo bank (DAB), ki je proti Cimosu vložila tožbo, skupaj z obrestmi pa od koprske družbe terja okoli 57 milijonov evrov.
Po neuradnih informacijah so Hrvati dve poravnalni ponudbi zavrnili. V prvi so potencialni italijanski kupci iz družbe Palladio Finanziaria hrvaški agenciji, ne glede na izid tožbe, ponujali 3,2 milijona evrov takojšnjega plačila. V drugi ponudbi pa so Italijani Hrvatom ponudili, da bi postali 40-odstotni lastniki hrvaškega dela Cimosa, kar jim je pred leti že obljubljal nekdanji dolgoletni predsednik uprave koprske družbe Franc Krašovec. Poleg tega so bili Italijani hrvaškemu delu Cimosa pripravljeni še naprej zagotavljati naročila, plač zaposlenim pa ne zniževati, čez čas pa odkupiti 40-odstotni lastniški delež. Če upoštevamo tudi posredne učinke, kot so na primer razne davščine in zaslužek hrvaških dobaviteljev Cimosu, naj bi izkupiček druge ponudbe za hrvaško gospodarstvo znašal okoli 45 milijonov evrov. Rok za njeno sprejetje se je iztekel konec lanskega decembra. Toda Hrvati je niso sprejeli.
Zato je očitno edina možnost, ki je ostala na voljo, da Slovenija pogodbeno jamči plačilo odškodnine v primeru, da bo hrvaško sodišče odločilo v prid tamkajšnje agencije za zavarovanje depozitov in sanacijo bank. Kot smo izvedeli neuradno, sta tako hrvaška kot slovenska stran o sporu pridobili pravni mnenji, ki pa sta si med seboj popolnoma nasprotujoči. Medtem ko so Hrvati prepričani, da imajo dovolj možnosti, da tožbo dobijo, v Cimosu menijo drugače. Poznavalec razmer, ki je želel ostati neimenovan, pa je pojasnil, da imata obe strani upravičene argumente za svoj prav.
S ciljem, da se gordijski vozel preseka, privatizacija Cimosa pa spravi pod streho, sta se pred približno enim mesecem v reševanje težav intenzivno vključila tudi začasna predsednica uprave Slovenskega državnega holdinga (SDH) Lidia Glavina in Imre Balogh, glavni izvršni direktor Družbe za upravljanje terjatev bank (DUTB), smo izvedeli neuradno. DUTB je v postopku Cimosove prisilne poravnave, s spremembo dolgov v kapital, postala skoraj polovična lastnica Cimosa.
Na vprašanje, ali bo država holdingu Palladio Finanziaria jamčila za plačilo obveznosti, če bo Cimos na Hrvaškem izgubil tožbo, so tako v DUTB kot v SDH odgovorili, da potekajo vse dejavnosti za izpolnitev dogovorjenih odložnih pogojev za uspešno dokončanje transakcije. Zaradi možnega vpliva na uspešnost prodajnega postopka pa vmesnih dejanj niti v DUTB niti v SDH niso želeli komentirati.
Skrajni rok se izteče konec januarja
Skrajni rok, ki ga je holding Palladio Finanziaria postavil Republiki Sloveniji za predložitev potrebnih jamstev, naj bi se iztekel konec januarja. Kot smo izvedeli, bi bil vsak izgubljeni teden zelo pomemben, saj prav v tem času proizvajalci avtomobilov delijo dolgoletna naročila. Če jamstva za plačilo potencialnih hrvaških obveznosti ne bo, obenem pa si Hrvati ne bodo premislili in tik pred zdajci sklenili zunajsodne poravnave, namerava Palladio Finanziaria od nakupa Cimosa odstopiti. To bi pomenilo, da bi se družba težko izognila stečaju. Hkrati bi to pomenilo, da bi v stečaju končal tudi hrvaški del Cimosa.
Bistveno vprašanje, ki se postavlja, je, ali bi morebitno jamstvo za plačilo potencialnih obveznosti evropska komisija opredelila kot nedovoljeno državno pomoč. Evropska komisija je leta 2013 najprej soglašala z začasno državno pomočjo Cimosu v višini 35 milijonov evrov, dve leti pozneje pa je dala zeleno luč za 97-milijonsko državno pomoč družbi.
Spomnimo, za nakup Cimosa Palladio Finanziaria ponuja simbolično kupnino v višini 100.000 evrov, hkrati pa namerava prevzeti Cimosove dolgove v višini 105 milijonov evrov. Poleg tega bi za posodobitev proizvodnje in za dokončanje prestrukturiranja Italijani takoj po končanju transakcije zagotovili 20 milijonov evrov svežega kapitala, v roku treh let pa je predvidena vnovična finančna injekcija v višini 50 milijonov evrov.
