Tudi referendumsko glasovanje o nadvse tehničnih vprašanjih, ki očitno in znatno presegajo možnosti primernega razumevanja miselno povprečne osebe in zato ne omogočajo pristne »javne deliberacije« (kakovostnega javnega komuniciranja o referendumski zadevi) in zato tudi ne »obveščenega odločanja« ljudi, ne pomeni večje demokratičnost odločanja, ampak manjšo.
Zlasti pa poskusi vsiliti referendumsko glasovanje o vprašanjih, ki neposredno zadevajo ustavne pravice ali svoboščine določene in manjše skupine ljudi, pomenijo nedemokratično držo. V tem zadnjem primeru gre tudi za protiustavnost ravnanja. Slovenija namreč, normativno in ustavno, ni samo »demokratična« država, ampak je tudi »ustavna demokracija«. Osrednja vrednota slovenske ustavne demokracije – kot »temeljske demokracije« – pa so očitno in nedvomno temeljne človekove in ustavne pravice in svoboščine. To je treba upoštevati tudi pri referendumih.
Menim, da se v Sloveniji prepogosto uporabljajo referendumi prav tako, kot se ne bi smeli: kot tehnika nedemokratičnega ravnanja in kot tehnika protiustavnega delovanja. Zato pomenijo manj, ne več demokracije in demokratičnosti.
To je pomembno in problem ostaja aktualen. Tokrat zato, ker se zdi, da se ob dogodkih okrepljenih gibanj ljudi iz drugih držav, ki jih k preseljevanju prisilijo vojna ali druge oblike nevzdržnega življenja v matični državi, utegne ta problem nedemokratične, antipolitične in protiustavne rabe referenduma preseliti na lokalno raven, v občine. Problem nedemokratičnosti s tem postane še znatno večji. Pride namreč do neposrednega konflikta med nedemokratičnostjo sistema (stališč, drže in ravnanj) javnih oblasti na eni strani in predpostavko (pogojno tudi s težnjo ali vsaj željo) o obuditvi in razvoju demokracije »od spodaj navzgor«, torej z lokalne ravni proti centru javnih oblasti, na drugi strani.
»Mi« in »drugi«
Trk je toliko hujši in usodnejši, kolikor bolj se nedemokratični vzgibi, antipolitična drža in ustavno nesprejemljivi predlogi pravno zavezujočih odločitev prenesejo od strankarske parlamentarne politike in vodij strank na lokalne skupine pritiska, občinsko in krajevno civilno družbo, končno na vsakega posameznika posebej. Nastopi paradoks: istočasno, ko se ljudje na lokalnih ravneh zatekajo k parolam in zahtevam po »več demokracije« in »večjem vplivu na odločanje«, se ne le pred njihovimi očmi, ampak dejansko z njihovo odločilno pomočjo še bolj zanika demokratičnost na vseh ravneh družbe in se, ne da bi se ljudje tega zavedali in ne da bi bili to sploh zmožni misliti, demokratičnost razkraja. V najboljšem primeru v antidemokratični republikanizem.
Konkretno: dober primer za to je lahko dogajanje v kraju ali občini (ne nujno v Velenju ali Črnomlju), kjer javna drža priložnostno organizirane civilne iniciative krajanov ali občanov pomeni nasprotovanje nameri javne oblasti, da se tam postavi ali uredi prehodni dom za tujce, ali podoben konkreten ukrep državne politike glede tujcev in migracij. Če se namreč nasprotovanje državljank in državljanov takšnemu ukrepu postavi v smislu argumenta »zahtevamo zavezo vlade, da nihče izmed slovenskih državljanov ne bo imel nižjega standarda, kot ga bo država zagotovila prebežnikom/migrantom/tujcem« in v smislu zahteve, »da se najprej poskrbi za blaginjo in razvoj, predvsem pa za varnost državljanov in občanov«, potem je to nedemokratična drža ljudi. In je tudi nemoralna drža ljudi. Takšno je namreč izrecno pogojevanje tipa »mi ali oni« in »mi pred njimi« ali pa »domačini pred tujci« in »zanje mora biti slabše kot za nas« – le tako je mogoče razumeti zahtevo »za njih nikakor boljše kot za nas same«.
Takšna osredotočenost na razmejevanje med nacijo/družbo, kot »mi«, od zunanjega sveta onkraj državnih meja, kot »njimi, onimi, drugimi«, zanika deontološko demokratično opredeljevanje, zastopa etični partikularizem in ne težnje (skrbi) za moralno univerzalnost, odraža populizem izključevalnega nacionalizma in etični egoizem, ne odprtosti duha z vključevalno moralno držo. Gre torej za (vsiljeno in prisiljeno) etično ograjevanje od drugih-ne-naših, ne za moralno »skrb za drugega«. Zato ne pomeni vzpostavljanja, razvoja in krepitve demokratičnosti, ampak nekaj drugega. Tisto, kar je nasprotno od tega. V najboljšem primeru je to izrazit, četudi morda nezaveden, teleološki republikanizem – kot nacionalizem tipa trumpizem. Ne nazadnje takšna drža tudi ni ustrezna glede na ustavna izhodišča (Temeljno ustavno listino in ustavo) države Slovenije.
Gola družba brez demokracije
Ljudstvo, ki do tistih ljudi, ki jih ima za »druge« oziroma »tujce«, ne zavzema demokratične drže vključevanja in moralne drže »skrbi za druge«, s tem samo, poleg javne strankarske oblasti (države) ali celo mimo nje, onemogoča demokratičen značaj državi, v kateri živi. Ali drugače, sebi onemogoča živeti v demokratični državi in biti ljudstvo demokracije. Seveda imajo ljudje (državljani, občani, krajani) pravico vedeti, kaj javne oblasti nameravajo storiti in početi, pa tudi pravico zahtevati natančna pojasnila, izvajati nadzor nad izvrševanjem politik in te politike v marsičem pogojevati s svojimi zahtevami. A če pri vprašanjih, ki neposredno zadevajo »one druge-tujce«, zavzemajo nedemokratično in nemoralno držo, s tem ustvarjajo prav to – nedemokratični značaj države in zanikanje morale. Tudi zase, tudi za svoje življenje, tudi za svoje pravice in interese.
Seveda je ta problem lažje razumeti glede na vpetost naših življenj v okoliščine in procese totalne manipulacije »gospodarjev« (strankarsko-dnevnopolitične in finančno-elitne menedžerske Gosposke) z javnostjo, vseprežemajočega poneumljanja ljudi in laganja, izkoriščanja človekove nevednosti in zlorabe naivnosti. Predvsem prek medijev: morda le malo manj tradicionalnih medijev, vse bolj in osupljivo, skoraj nenadzorljivo in zato vse usodnejše pa s pomočjo novih medijev tipa facebook, twitter in instagram. To se še posebej obsežno in intenzivno dogaja tudi glede zadev migrantov, tujcev, emigrantov in tranzita ljudi čez ozemlje države. Ali kar splošno glede politike do tujcev.
Takšna družba, kjer hkrati vse več ljudi vse manj razmišlja in je vse več ljudi vse manj sposobnih kritičnega mišljenja, ne more biti demokratična. V družbi in dobi, kjer so »dejstva« že postala nepomembna, ko gre za volitve in javne politike (postfaktičnost, podejstvenost), s tem pa je postala odveč, nepomembna ali še težje spoznavna »resnica« (postresničnost), ne more biti demokracije in pristne (aristotelovsko) »politike«. Lahko obstaja le gola družba (ne pa »politična skupnost«, še manj »moralna skupnost«!) nemišljenja, ne-umnosti, populističnega in demagoškega (v negativni konotaciji) netenja nestrpnosti, strahu in sovraštva – vseh do vsakogar in vsega.
Zato se je treba zdaj še bolj ukvarjati z ljudmi. Zato je treba še več skrbi nameniti vprašanju (problemu!) medsebojnega odnosa med ljudmi, razmerjem drug do drugega. Zato je treba še več »skrbi za drugega«. Zato je treba še toliko bolj vztrajati v boju za demokratičnost in moralnost. Tako, da se ju brez prekinitve in okrepljeno poskuša vzpostavljati od spodaj navzgor, z lokalnosti proti centru. Tako, da se javnim oblastem ne dopušča nedemokratične in nemoralne drže. Tako, da se nedemokratično in nemoralno držo javnih oblasti nadomešča z demokratično in moralno držo ljudi – državljank in državljanov, občank in občanov, krajank in krajanov. Ne le tudi, ampak predvsem pri odnosu do tujcev. To je pogoj za demokratičnost v medsebojnih odnosih in za moralno »skrb za drugega«. Seveda tudi za demokratično rabo referendumov kot tehnike neposredne demokracije. Če bodo ljudje na lokalni ravni z referendumi poskušali zadeve glede tujcev in migrantov vzeti v svoje roke, naj zato vedo, da s tem neposredno tudi zase določajo demokratično kakovost države in odločajo o svoji moralnosti.
Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, zaposlen kot matični univerzitetni učitelj Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem.
