Skoraj vsak dan Suzana Peterlin že zgodaj zjutraj odklene vrata ene od stanovanjskih hiš na Viču, se preobuje v copate, preveri, ali ima s seboj vse potrebščine, in se povzpne v prvo nadstropje, kjer jo v majhni in prijetno topli sobi že težko pričakuje Marija Prihavec. Obraz upokojenke se razjasni, ko zagleda nasmejano in zgovorno socialno oskrbovalko. Ta ji zjutraj pomaga pri umivanju in ji s sproščenim klepetom nekoliko popestri dolge dneve, ki si jih običajno krajša z opazovanjem okolice skozi okno.
»Dokler služi pamet, je vse v redu«
Že dobro leto je Prihavčeva namreč prikovana na posteljo in odvisna od pomoči drugih, tudi pri opravilih, ki so za večino le vsakodnevna rutina. »Na balkonu se mi je zvrtelo, padla sem in si zlomila nogo. V bolnišnici se nato niso odločili za operacijo, ampak so mi nadeli mavec, ki pa ga predolgo niso sneli. Imam sladkorno bolezen, noga dolgo ni bila prekrvavljena, in ko so mi mavec vendarle sneli, je bila polna ran,« se nesreče, zaradi katere je nato ostala brez noge, s kančkom jeze v glasu spominja Prihavčeva. Prepričana je, da bi ob drugačnih odločitvah zdravnikov danes še lahko hodila. »Zdravnik me je kmalu zatem, ko so mi mavec sneli, zgolj soočil s situacijo: ali izgubim nogo ali pa umrem zaradi zastrupitve.«
Tako si zdaj vsak dan prizadeva, da bi spet lahko vstala iz postelje, ter ob tem ohranja dobro voljo in optimizem. »Vnukinja mi vedno pravi, da ne smem tarnati, saj dokler mi pamet služi, je vse v redu. In tega se držim,« se nasmehne upokojenka. Obiskujejo jo fizioterapevtke, ki ji pomagajo pri razgibavanju telesa, s pomočjo posebnih elastik skuša tudi sama v postelji krepiti roke v želji, da bo hoja s pomočjo hojice v prihodnje lažja, petkrat na teden pa ji pri jutranjih opravilih pomaga tudi socialna oskrbovalka Zavoda za oskrbo na domu Ljubljana. »Brez njih bi bili moji dnevi težji. Nobena želja ali potreba ne ostane spregledana, res sem vesela in zadovoljna, da so tukaj,« o socialnih oskrbovalkah hvaležno pripoveduje Prihavčeva, medtem ko ji Suzana Peterlin z mokro brisačo skrbno umije obraz, z zdravili namaže razdraženo kožo in spretno preobleče posteljo.
Sto babic in dedkov
Za pomoč na domu je hči Prihavčeve izvedela od sodelavk in v družini niso dolgo odlašali, preden so se po profesionalno pomoč obrnili na zavod.
»Tukaj pomagam pri jutranji negi, sicer pa pomagamo tudi pri gospodinjskih opravilih, na primer pri kuhanju, tudi pri pomivanju, se odpravimo po nakupih ali v lekarno, skrbimo, da ljudje niso osamljeni,« nekatere naloge oskrbovalk zavoda opisuje Peterlinova. Na dan obišče od šest do osem uporabnikov in z vsakim od njih jo, pravi, veže posebna vez. »Imam to srečo, da imam sto babic in dedkov,« napol v šali, napol zares opiše svoje delo, za katero pravi, da ga, če ga želiš opravljati dobro, moraš imeti res rad, delati moraš s srcem.
»Delo socialne oskrbovalke namreč ni mehanično. To je delo z ljudmi, s katerimi si v stiku na najbolj osebni ravni,« opisuje socialna oskrbovalka in ob tem doda, da so se sodelavke med seboj nekoliko v šali poimenovale kar »kameleoni«. Vsak uporabnik je namreč drugačen, vsak ima druge potrebe in želje, tudi drugačen karakter. »Zato se ves čas skušamo čim bolj prilagajati.«
Da skušajo prisluhniti ne le potrebam, temveč tudi željam uporabnikov, poudarja tudi direktorica ljubljanskega zavoda Liljana Batič. Pred minulimi decembrskimi prazniki so tako na primer dijaki srednje frizerske šole v okviru medgeneracijskega sodelovanja skupinici uporabnikov naredili praznične pričeske.
»Starejših je vsako leto več. To ni problem, ampak dejstvo, na katero se moramo primerno odzvati in starejšim omogočiti kakovostno življenje tudi v zrelejših letih ter tistim, ki želijo živeti v domačem okolju, to tudi omogočiti,« poudarja Batičeva in dodaja, da želijo na zavodu zapolniti vrzel, ki je nastala ob vse hitrejšem ritmu življenja. »Včasih so znotraj družine najprej starejši skrbeli za mlajše, potem obrnjeno. Danes pa so mlajše generacije ujete v hiter in stresen tempo življenja, imajo obveznosti, nezanesljive zaposlitve. Zato nimajo vedno te možnosti, da bi lahko skrbeli za starejše.«
Tkejo se medgeneracijske vezi
»Starejši niso breme, ampak bogastvo naše družbe. Z izkušnjami, ki jih imajo, je dobrodošlo, da so vanjo tudi aktivno vključeni,« je še prepričana Batičeva. Da sta se druga od druge veliko naučili, se strinjata tudi Prihavčeva in Peterlinova. »Pomagava si z nasveti, se pogovarjava na primer o vlaganju zelenjave ali peki peciva,« o medgeneracijskem mostu, ki sta ga zgradili ob jutranjih druženjih, z nasmeškom na obrazu pripovedujeta sogovornici. A ne le praktični nasveti, izmenjujeta si tudi izkušnje, ki lahko pridejo prav v težkih življenjskih situacijah. »Delo me je ogromno naučilo. Naučila sem se, kako sprejemati bolezen, nemoč. Ko se sam znajdeš v težki situaciji, se z njo soočiš drugače kot bi se, če teh izkušenj ne bi imel,« sklene Peterlinova.
