Moram priznati, da ne štekam povsem tega srda ob predvajanju filma. Vsak domoljuben Slovenec bi v filmu videl dobro organizirane predstavnike zakona, ki preganjajo temnopoltega tujca, ki je v očeh teh istih organiziranih predstavnikov zakona na naših tleh povsem nelegalno, da ne govorimo o tem, da si je drznil na našo zemljo metati bombe. Prav tako te iste dobro organizirane oborožene enote preganjajo dva begunca, pobegla iz sirotišnice. Ker red mora biti, ne moreta kar tako postopati po naši lepi deželi.
Sporočilo je torej jasno: tujci v naši deželi niso dobrodošli, še posebej če nosijo bombe. Kaj drugega bi lahko bilo bolj aktualno sporočilo ob koncu leta 2016, kot je napoved nepopustljivega boja proti teroristom?
Dobro, razumem sicer smrtni greh filma, da je bil posnet v časih, ko je bila Slovenija del neke druge države, in je zato že sui generis – film je bil sicer leta 1957 kandidat za zlato palmo v Cannesu, leta 2016 pa uvrščen med canske klasike – neprimeren. Morda je Dolina miru res nastala v slovenski produkciji, a saj vemo, kdo je leta 1955 vlekel niti…
Vendar pa Dolina miru, to bi morali na desnici priznati, ni storila smrtnega greha preostalih jugoslovanskih filmov: Nemci niso poraženci. Partizani niso zmagovalci. Begunca M. in L. pa ugotovita, da v tisti dolini ni miru, in se odpravita naprej. Kaj bi lahko bilo lepšega? Komunisti niso zmagovalci, terorist je nevtraliziran, begunci so odšli naprej.
Zdi se mi torej, da so se prosvetljeni oddelki desne straže tokrat prepustili refleksni reakciji, kot že tolikokrat doslej. Da niso pogledali v bistvo. Da niso dojeli sporočila filma. Tako kot so levičarji nedavno izpustili izjemno priložnost, da bi iz hrvaškega čokoladnega darila s tiskarsko napako z nekaj več duhovitosti potegnili veliko zmago, so desničarji ob Dolini miru, tem edinem sloven..., prav, jugoslovanskem filmu, posnetem v Sloveniji, ki se je znašel med canskimi klasiki, izpustili izjemno priložnost, da bi sporočilo filma dokončno revidirali.
Komunisti so nam 50 let prodajali mantro, da gre za sporočilo miru, za protivojni film – to interpretacijo, da namreč film kaže grde okupatorje in dobre partizane, so prodali celo tipom na IMDb. Desnica bi lahko na dan samostojnosti in enotnosti čestitala RTV Slovenija za pogum in vizionarstvo, ker so predvajali film, ki nesporno kaže, da »bomo s teroristi obračunali trdo in odločno«, in ki kaže, da »naj begunci raje hitro zapustijo našo zeleno dolino«, saj tukaj ne bodo našli miru, ki so ga prišli iskat.
Film je pravzaprav oda našemu domoljubju, France Štiglic pa vizionar.
