In vidite, volilci, ta brezoblična masa ljudi, ki ima menda vedno prav, so mu podelili nov mandat, morda z mislijo v glavi, da bomba nikoli ne pade na isto mesto (empirično preverjanje bi pokazalo, da se tudi to zgodi). Vsekakor pa so volilci Bridgeporta, mesta na izlivu reke Pequonnock v Atlantik, pokazali neverjetno mero slovenskosti, ko so pojasnjevali, zakaj so izbrali kralja korupcije. »Ganim je bil le eden izmed tistih, ki so jih ujeli. Pri tem ni škodil nikomur razen sebi. Meni ni vzel nič,« je ena izmed njegovih podpornic pojasnila zgodbo zmedenemu novinarju lokalnega časopisa. Žrtev zarote, tako rekoč.
Roko na srce, Ganim bi z lahkoto postal župan kateregakoli slovenskega mesta ali celo poslanec. Hudiča, pri nas bi lahko poslanec postal celo Filipinec Celso Regencia, ki sicer županuje mestu Iligan kar iz zapora. Tam je zato, ker je menda naročil atentat na politične nasprotnike, v atentatu pa so umrli trije varnostniki. In tudi župan Regencia ima v sebi nekaj slovenskega, ko razlaga svoj neprijeten položaj: to so mi podtaknili moji politični nasprotniki, ki jim ni všeč moj način vladanja, pravi. V znak podpore so pred zaporom vsak dan množice njegovih privržencev, ki s transparenti in govori zahtevajo izpustitev župana. Primerjava s Slovenijo bi bila tukaj verjetno deplasirana. Čeprav se nekako ponuja sama od sebe…
A Slovenija bi se lahko odmaknila od tega močvirja političnega ribarjenja. Odbor državnega zbora za notranje zadeve, javno upravo in lokalno samoupravo je imel ta teden na mizi predlog, da »pravice biti voljena ne bi imela oseba, ki je pravnomočno obsojena na nepogojno kazen zapora, daljšo od pol leta, in sicer v času prestajanja kazni, eno leto po prestani kazni, zastarani kazni ali po tistem, ko ji je bilo prestajanje kazni odpuščeno«. Kot sta globokoumno ugotovila Vinko Gorenak in Branko Grims, »so spremembe pisane na konkretnem primeru« (ob pisanju zakona leta 1991 ni nihče pomislil, da bo leta 2014 »neka« stranka na kandidacijsko listo uvrstila »nekoga«, ki prestaja kazen v zaporu), nekdanji miličnik pa je ob tem še dodal, da »gre za politično maščevanje slovenske politične levice prvaku SDS«. No, eto: zarota. To politiki vseh svetovnih nazorov zavohajo na 100 kilometrov, zato predlog seveda ni bil sprejet.
Slovenija je znova pokazala svojo trdno zavezanost temu, da dostop na volilne liste omogoči čim širšemu krogu, in dokazala, da ji je diskriminacija po stopnji spoštovanja zakonov povsem tuja. Poslanec je lahko še naprej vsak. Kadrovski bazen je velik in globok.
