Ker pri iskanju rešitev na Zemlji je človek precej manj fascinanten. In precej bolj škrt. Tuzemski človek si pri tem pomaga z zgodovino in nizkotehnološkimi rešitvami. Tako se bodo Francozi in Britanci pred begunci, ki kampirajo v Calaisu, branili s slabih 3,5 milijona evrov vrednim in štiri metre visokim betonskim zidom, dolgim kakšna dva kilometra. »Poskusili smo z ograjami. Zdaj bomo naredili zid,« je preprosto logiko članom odbora za notranje zadeve, poslancem britanskega spodnjega doma, razložil britanski minister za priseljevanje Robert Goodwill. Ta zid ne bo v ničemer drugačen od tistega, ki ga je za »svojo varnost« postavil Izrael na Zahodnem bregu. Ali od tistega, ki ga na meji z Mehiko obljublja Trump. Ali od tistega, s katerim so se želeli Kitajci ubraniti pred vdori evrazijskih plemen. Sicer pa je od padca berlinskega zidu zid zgradilo 40 držav, ki so se tako »ubranile« pred svojimi sosedi – večina z idejo, da bodo tako zaustavile ilegalne migracije.
Preverjena tehnologija in precej cenejša od Rosette, ki je stala približno 1,4 milijarde evrov, zato da zdaj išče pleh na kometih.
Zato sklepam, da človeka ni naredilo delo per se. Najprej je zlezel z drevesa. Nato se je postavil na noge. Nato se je z delom izoblikoval v najbolj razvit del zemeljske favne. A da je postal sodoben človek – homo sapiens sapiens – je naredil zid. Po možnosti dovolj velik, da se vidi iz vesolja, kamor potuje zaradi prebliskov genialnosti.
Sicer pa – da zaključimo z nekoliko bolj veselo noto – zakaj bi se sekirali zaradi širokega nabora človeških neumnosti, ko pa naše življenje tako nima smisla. Tako ne trdim jaz. Tako trdijo v znameniti ameriški reviji New Scientist, in če to trdijo v reviji, ki je odgovorna za prve objave največjih znanstvenih odkritij, bo zadeva že držala. Tako pravijo: »Morda se vam vaše življenje res dozdeva pomembno, vendar je v bistvu le kratek stik energije in snovi v brezosebnem vesolju. Ko ga bo konec, se nas bo spominjalo nekaj ljudi, pa še ti bodo umrli. Četudi pridete v zgodovinske knjige, bo vaš prispevek kmalu pozabljen. Človeštvo bo izumrlo, Zemlja bo uničena in Sonce bo ugasnilo. Na koncu bo izginilo tudi celotno vesolje. Ob upoštevanju takšne temne prihodnosti: kako bi lahko človeško življenje karkoli pomenilo.«
Res je. Kako bi lahko človeško življenje v svetu, kjer prej najdemo iglo v kopici sena kot sočutje, karkoli pomenilo. In tudi Rosetta bo končala svojo pot žalostno kot človeštvo. Tridesetega septembra bo strmoglavila na komet 67P, poslala še zadnje podatke o sestavi prahu, ki ga bo dvignila ob nič kaj nežnem pristanku, in ugasnila. Ker nič v vesolju ni večno. Ne človeška genialnost ne neumnost.
