Direktor bolnišnice je še kar zrl v račun, ki so ga izstavili v neki ameriški bolnišnici. Tiste številčne telovadbe z zavarovanjem, prilagoditvami, vmesnimi zneski in podobnim sicer ni razumel, česar mu ne gre zameriti, ker tudi 80 odstotkov Američanov ne razume svojega zdravstvenega zavarovanja, a povsem jasno mu je bilo, da je bolnišnica pod postavko »koža na kožo« zaračunala uslugo polaganja novorojenca/novorojenke na prsi matere takoj po porodu: 39,35 dolarja je iz žepa staršev potegnila bolnišnica. Menda toliko stane to, da zraven stoji sestra, ki pazi, da otrok ne bi padel na tla. Ker nikoli ne moreš biti dovolj previden in ker očitno za to nalogo vpokličejo posebej usposobljeno medicinsko osebo z mačjimi refleksi in certifikatom za lovljenje padajočih novorojenčkov. Mi pa kar »v roku službe« postavamo zraven v tem čudovitem trenutku, je razmišljal direktor bolnišnice, ki se že 15 let utaplja v izgubah. Bobnal je s prsti po mizi, da so drobtine črnega kruha skakale in padale z mize, in tuhtal: kaj če bi »polaganje novorojenca/novorojenke na prsi porodnice« izločili iz računa za porod in zadevo ponudili kot nadstandard. Marta iz računovodstva igra softball v Guncljah, ni hudič, da ji ne bi mogli zrihtati certifikata za lovljenje novorojenčkov ...
To ne obstaja, bumbar, se je iz predsobe ljubeče oglasila žena, že vajena blaznih prebliskov svojega »direktorja«. Če bi jaz vodila firmo tako, da bi imela 10 let zapored izgubo, bi me ne le vrgli iz službe, izdali bi mi berufsverbot, je zamrmrala v brado in odšla v službo.
Si bomo pa mi omislili tak certifikat, je odgovoril direktor bolnišnice v izgubah, a ga ni več slišala. Temu se reče poslovna odličnost, vizija, je kar nekoliko užaljen nakladal. Torej, 40 evrov za polaganje novorojenčkov ... Hm, to ne bo v redu, se je takoj spomnil. Zveneti mora bolj strokovno. Preventivni medicinski postpartum nadzor potencialnega zdrsa neonatusa. Ja, to bo dobro. Kaj dobro, izvrstno! Starši so po porodu tako v nekem drugem blaženem stanju, brez zadržkov bodo izkašljali teh 40 evrov.
Zdelo se mu je, da je s pomočjo tujega množičnega medija – domači tako samo nekaj udrihajo čez zdravstvo – izpolnil letno kvoto dobrih idej, ko je na koncu članka našel še eno zanimivo postavko: svetovalec za dojenje. Bolnišnica je 61,96 dolarja zaračunala delovni čas nekoga, ki je – po besedah srečnega fotra – govoril le o velikosti bradavic njegove žene, velikosti ust novorojenčka in kako dete namestiti na prsi. Torej slabih 62 dolarjev za nasvet, ki je zastonj dosegljiv na spletu. Za svetovanje v času, ko ga porodnica najverjetneje ni slišala, foter pa s temi podatki ni imel kaj početi. Precej bolj verjetno je, da je ona slišala le šum in zaljubljeno gledala v dete – kar je lahko, ker je privolila v plačilo približno 40 dolarjev za uslugo »koža na kožo«, on pa je razmišljal, zakaj ta tip govori o prsih njegove žene ...
Genialno, je vzkliknil šef bolnišnice v rdečih številkah. Tudi to bomo naredili. V okviru nadstandarda, samoplačniško, se razume. Končno se bo poplačal tisti tečaj vodenja velikih podjetij, ki sem ga plačal in opravil prek spletne strani biznisguru.org. Najprej določiš jedrno dejavnost, jo olupiš vsega nepotrebnega, jedrno dejavnost izvajaš na stroške zavarovalnice, nepotrebno pa prodajaš kot dodatno dejavnost, kot samoplačniški nadstandard, se je spomnil edine lekcije. Porodnišnica odkljukana, jutri se lotim še drugih oddelkov. Najprej pa nočnih posod. Te bodo šle zagotovo v nadstandard. Genialno, genialno ..., se je muzal.
Ja, množični mediji smo lahko neusahljiv vir neumnih idej.
