Čeprav v neki pesmi pravi »čuden si bil že kot otrok«, na drugem mestu pove, da se je kot mlajši najstnik pesmim in glasbi izogibal: »Nikoli nisem bil kot najstniki, ki pod klopjo pišejo pesmice. Tega na vasi ni. Sošolci bi me ignorirali, če bi me dobili. Tam si moral biti mačo. Zato tudi nikoli nisem hodil v glasbeno šolo, ker smo tiste, ki so hodili k harmoniki, ignorirali. Imeti si moral fračo in pet kamnov in to je bilo vse.«
Čeprav ima danes izdanih osem knjig, po povedanem ne čudi, da je začel kot bobnar – leta 1970 pri prekmurski rock zasedbi Apollo. Potem je šel študirat v Ljubljano in se spajdašil z mestno rock druščino. Leta 1975 je pristopil k ansamblu Horizont, zasedbi, ki je igrala funk rock. Poleg Te igre bo konec, komada, ki se je prebil tudi na piknike, je z njimi posnel še pesmi Glej čudo in 500 vatov. Funk zadevi iz tistega sektorja podzavesti slovenskega kolektivnega rock spomina, kjer tičijo še Prelom, Jutro, Prah, Labirint, Izvir, Predmestje, Sedem svetlobnih let, Peter Meze (ali duo Meze-Galič) Džejbi, Traja Brizani in še marsikdo. Zraven seveda spadajo tudi nekoliko manj pozabljeni Prizma in še vedno delujoči Na lepem prijazni oziroma še vedno pozicijo držeči Jani Kovačič, Buldožer, Janez Bončina in Tomaž Domicelj.
Miro Tomassini, ki je Kreslinov bolj reden sopotnik od vseh njegovih klobukov, je bil član Jutra, jazz-rock-fusion zasedbe Zorana Crnkovića, katerega hit s slovenske popevke 1978 Kakšna ženska prav tako spada v podzavest. Tudi Pankrti se navezujejo na omenjeni sklop rock glasbenikov, vendar pa so kot eni redkih iz generacije šli v punk. »V Ljubljani sem začel pri Izviru, ko smo naredili komade, sem šel stran, oni pa so posneli ploščo in s Popotnikom zmagali v Subotici. Pozneje sem se s člani Izvira družil še v Avanturi. In vzporedno s Horizontom sem pel v akustični zasedbi Sanje, iz katere je nastal Džejbi,« dodaja Kreslin.
To bi bil približen oris glasbeniške srenje iz sedemdesetih let, iz katere je izšel Vlado Kreslin, ki je od treh »inov« (Lovšin 1955, Predin 1958) najstarejši. Konec koncev je že leta 1980 zmagal na slovenski popevki s komadom Dan neskončnih sanj. Ekipa iz sedemdesetih je posnela veliko dobre glasbe, vendar pa sta po prehitevalnem pasu drvela punk in novi val, ki sta izrinjala stari rock iz fokusa mladeži. Kar je dojel tudi Kreslin: »Takrat sem bil osebno že bolj pri Grahamu Parkerju in novem valu, igrali smo pa 'ni da ni'. V študentskem naselju smo imeli po 250 minut, da si prišel od odra do piva, si pa potreboval 40 minut,« se je spomnil tistih časov. In če si zavrtimo Parkerja (letnik 1950) in ga primerjamo s Kreslinom (letnik 1953), se da njuno sorodnost prepoznati v strastni dikciji.
Za uresničitev namer se je pridružil zasedbi večinoma mlajših kolegov iz zasedbe Martin Krpan. Ti so, preden so naleteli na Kreslina in on na njih, med leti 1982 in 1984 izdali dve plošči. Bombonjera in Martin Krpan. Nekateri pravijo, da je šlo za simfo rock, čeprav se da slišati še vse kaj drugega. Tja do diska oziroma funka, kar je njihov klaviaturist Aleš Klinar nemara do konca izpeljal pri Agropopu, s katerim je prvo ploščo posnel leta 1985 in bil dolgo časa vzporedno član dveh zasedb. Ali kot so v komadu Jodl funk tedaj prvotni Krpani povedali sami: »Preveč na funk, da'b šou se pank,« čeprav so Otroci socializma malodane istočasno funk in punk že družili. Nemara tudi zaradi Dareta Hočevarja, nekoč basista Horizonta.
Osemdeseta je Kreslin sicer v osnovi preživljal kot učitelj v šoli oziroma kot uslužbenec na RTVS. Z glasbo se je ukvarjal postransko. Leta 1987 je pa je s Krpani posnel LP ploščo Od višine se zvrti ter leto pozneje še Bogovi in ovce, ki sta vsebovali nabor učinkovitih sredinskih rock skladb. Adult rock, bi se reklo po ameriško. »Računali smo okoli 800 mark na nastop, medtem ko so imeli verjetno Gu-gu vsaj še enkrat toliko. Smo pa veliko igrali. Na Primorskem smo malodane spali. Nastopali smo po vaseh s 50 hišami in Krpani so definitivno najbolj popularen bend, v katerem sem igral.« Krpani so bili izrazito slovenski bend, za razliko od Predina in Lovšina. V drugih republikah zanj vedeli predvsem strokovnjaki, medtem ko širše občinstvo manj. Tako so dočakali tudi novo državo. Kot prvaki. Konec koncev Kreslin sodeluje v priredbi Zdravljice, preden ta postane državna himna. Vendar so v začetku devetdesetih razpadli: »Vmes sem tako ali tako delal drugo glasbo in že posnel Spominčice,« je pred dvema letoma povedal za Dnevnik.
Z razpadom Jugoslavije so se tudi v Sloveniji naenkrat začele poudarjati lokalne razlike in posebnosti. Kot na primer narečja. Marsikdo se je spomnil rodnega kraja, neljubljansko je pridobivalo ceno. Seveda spodbujeno z vzponom »world music« oziroma etna. Spomnimo se. Iztok Mlakar je leta 1992 izdal Štorije in baldorije. Kreslin po prekmursko sicer prvič spregovori v komadu Tista črna kitara, s samostojnega nosilca zvoka iz leta 1987. Isti komad je tudi na plošči Namesto koga roža cveti iz leta 1991, na kateri pa prekmurski etno že prevladuje. Prav tako pa tudi sodelovanje z Beltinško bando, s katero leto pozneje posname Spominčice.
Leta 1993 da na RTVS odpoved in postane poklicni glasbenik. Tudi poklicni Prekmurec. Predstavnik predela Slovenije, v katerem marsikateri državljan nikdar ni bil, zato pa toliko ljudem glasba, ki jo izvaja Kreslin in ki velja za prekmursko, pomeni nekaj drugega oziroma drugačnega. V slogu: »Vračanje h koreninam. Nostalgičen večer panonskih ravnic.« Naslednja opcija je samo še Balašević. Konec koncev ima v marsičem Prekmurje več stičnih točk z Medžimurjem in Slavonijo kot pa z Ljubljano. Kar utegne biti tudi zabavno zagatno, zato ta zapis končajmo z enim od pripetljajev. Kreslin: »Ko smo igrali na festivalu v Polani, sem na oder dobil listek: 'A znaš kakoga hrvaškoga?' Še zdaj ga hranim. Ne moreš verjeti.«
