Album Cesta je še vedno med prvimi desetimi najbolj prodajanimi v Sloveniji. Jeseni boste naredili ponatis. Bo osvežen s kakšno novo pesmijo?
Ponatis Ceste bo zelo zanimiv, saj bomo dali nanjo nekaj novih komadov in tako bo cd-plošča zopet razširjena in osvežena. Na njej bo pesem To ni političen song skupine Martin Krpan, ki jo zapojeva z Neisho in je to nekakšna Neishina verzija pesmi. Dodali bomo tudi godalno verzijo Abela in Kajna in stari kavbojski komad Goodbye Jim, Goodbye John, ki ga izvaja moj oče sam. 


Koliko časa traja vaše zadovoljstvo ob izidu cd-plošče?
To zadovoljstvo se zelo hitro razkadi. Če plošča izide na primer decembra, sem zelo zadovoljen tam nekje do februarja. Potem pa že imam občutek, da nisem nič naredil in da bo zopet treba kaj.
Običajno pesmi ustvarjate na potovanjih. Ste tokrat kaj ustvarili?
Zdaj smo bili na potovanju z otroki, zato nisem mogel nič. Za kaj takega moram biti sam. Takrat se komadi kar pojavijo.


Živite v Ljubljani. Pogrešate Prekmurje?
Ko sem v Prekmurju, nisem v tem stresu, kot sem v Ljubljani. Tam nimam obveznosti. Sem fizično in psihično daleč od Ljubljane. Ko sem še študiral v Ljubljani, sem vsak petek štopal v Črnučah, deset let sem vsak petek stal tam in približno čez šest ur prištopal domov. Do ponedeljka sem bil kot ptica na veji. Svoboden. Tako je tudi danes. Prekmurje je zakon, grem k prijateljem, v krčmo, na veselico, se vozit z motorjem, lovit ribe, na Muro, kar koli.


Kje bi raje vzgajali otroke – v Prekmurju ali v Ljubljani?
Oboje. Obvezno oboje. So navezani na moje kraje, poznajo moje prijatelje, prekmurščino jim podtikam. Treba je vzdrževati vez s koreninami.


Kaj ste v mladosti najraje poslušali?
Rolling Stones in vse tiste, ki so bili takrat aktualni. V tistih časih so v Liverpool prišle prve črnske plošče. Tam so jih slišali tisti izbranci, ki so jim jih prinesli mornarji iz Amerike. Prvo Elvisovo ploščo, ki sem jo videl, je prinesel v Beltince mornar. Elvisa smo tako nekako osvojili, vendar ko je prišel Satisfaction skupine Rolling Stones, je bil to direkten udarec v glavo. »Vau, tam zunaj je en svet, ki je moj, ki ni zadovoljen, ki se sprašuje.«


Tudi na svojih koncertih ste igrali Satisfaction. Pa nekatere druge priredbe radi zaigrate.
Satisfaction smo igrali, ker je bila všeč gospodom iz Beltinške bande, meni pa se je zdel to takšen zgodovinski kompromis. Radi bi igrali več priredb, ampak imamo toliko svojih pesmi, da nam zmanjka časa. Zaigramo pa Knocking on Heaven's Door, Summertime, My Way, Lili Marlen, Gloomy Sunday (Tužna nedelja). Torej te komade, ki so res »spomenik« v popularni kulturi, to so komadi, ki so označili stoletje.


Na katerem koncertu ste bili nazadnje?
Na Bobu Dylanu v Salzburgu, kamor sem peljal tudi otroke, in v Varaždinu, kjer smo mu bili z Malimi bogovi predskupina. 


Katera glasba vam danes pride do živega?
Prav nerodno mi je to na glas povedati, vendar dejansko težko najdem glasbo, ki bi me zašarmirala. Ravno prej sem poslušal posnetke Severe Gjurin, ki je snemala fado (portugalska narodna glasba) na Portugalskem. Zelo lepo. Super. Ameriški študenti, ki sem jim zadnjič predaval, so mi prinesli orto stare countryje in bluese. Tisto, kar je res root, čim bliže izviru, tisto mi je všeč. Čim bolj golo, čim bolj črno-belo. Če bi se filmsko izražal, bi lahko rekel, da si želim črno-beli film.


Brali ste tudi poezijo?
Kot mlad sem bral romane, prozo. V mladih letih na vasi ni bilo dobro, da bi bral poezijo. Če bi to izvedeli sošolci, bi me vrgli v koprive. Na vasi si lahko bral Sužnje, Vinetuja. Smo pa že v gimnaziji znali na pamet citate Boba Dylana, Jima Morissona. Takrat smo znali celo ploščo na pamet. Zdaj se večkrat lotim kakšne poezije. V poeziji je veliko življenja.


Tako je tudi v vaših pesmih. Čeprav, kot pravite Prekmurci, žalostinke pojete takrat, ko ste najbolj veseli.
To se sicer šalim, ampak kot kaže, je nekaj resnice v tem. To razlagam predvsem tujcem. Se je že zgodilo, da so me ljudje spraševali, ali sem nagnjen k samomoru. Ali sem blazen depresivec. Pač, ko smo najbolj veseli, zapojemo Vsi so venci vejli, ne zapojemo Daj mi, Micka, peneze nazaj.


Kako se v Prekmurju razumete z Romi?
Oni razmišljajo povsem drugače. Težko je soditi Rome, čisto drug način razmišljanja imajo, čisto druge vrednote. Nočem preveč o tem govoriti, ker je to zdaj neka moda. S cigansko glasbo in s cigani sem se ukvarjal pred 25 leti.


Pa vendar imate z njimi nekaj skupnega?
Blizu se jim čutim, tako kot verjetno vsak glasbenik, umetnik, v tem, da jim največ pomeni svoboda. Mene blazno mori življenje, če me nekdo omejuje. To svoboda je največ, kar sploh je.


Veliko sodelujete z drugimi glasbeniki, sploh z mladimi. Kaj vam pomeni, da sodelujete z dobrimi glasbeniki mlajše generacije?
Ko sem začel igrati v skupini Appolo v Beltincih, smo imeli učitelja Tončeka Bakana iz Gančan, ki je takrat študiral v Gradcu, Berlinu in igral po jazz klubih. On je vedno rekel, da moraš biti v bendu najmlajši, da se nekaj od njih naučiš. In takrat sem res bil najmlajši. Potem sem bil s svojimi vrstniki v rock bendih. Nato pa sem zopet kot najmlajši padel v Beltinško bando in je bil to blazen kompliment, da sem se lahko družil s temi starimi, osemdeset let starimi gospodi in na ušesa vlekel njihove magične zgodbe. Stoletje je vsak dan z mano pri mizi sedelo. To je bil kompliment. Potem ko se to obrne, je pa zopet kompliment, da lahko sodeluješ z mlajšimi. Da te upoštevajo. Pa tudi to govori o tem, da sploh ni važno, koliko si star, važno je, da se čutiš v glasbi.


Teh občutkov neglasbeniki verjetno ne razumemo.
Na primer pihalne godbe igrajo kakšne moje pesmi in me povabijo, da pridem tja in zapojem z njimi. In tam gledam tisto 14-, 15-letno deco, ki igra v godbi s 50, 60 let starimi pihalci. Vsi so v istem bendu, vsi enako oblečeni, potem gredo vsi na pijačo – otroci na sok, starejši na liter vina. To je en tak blazen duh, ki ga razumeš le, če si v tem. To je odličen nivo funkcioniranja. Vsi so glasbeniki, tako mlajši kot starejši, in vsi igrajo isto pesem, vsem ploskajo, vsi so isto nesrečni, če jim spodleti.


Je na naši glasbeni sceni še prostor in možnost za neke nove stile, za kvalitetne glasbenike?
Talenti vsekakor obstajajo, vprašanje je, koliko je zanje prostora v medijih. Mediji naredijo glasbenike, težko je priti na sceno. Meni mnogi pošiljajo svoje pesmi, me sprašujejo za nasvet, kako naj bi uspeli. Res ne vem. Kako naj vem, ko pa je danes povsem drugače, kot je bilo včasih?


Vam je bilo v tistih časih laže? Verjetno takrat niti niste razmišljali o uspehu?
Takrat je bilo vse skupaj zelo romantično. V kleti smo igrali nekaj let. Potem smo nastopali na kakšni verandi, potem na večji verandi in potem naprej. Vsi pa smo zraven delali še šolo, faks, hodili v službo. Danes je vse bolj praktično. Vsi točno vedo, kaj bi radi, radi pa bi uspeli in to čimprej. Včasih me publika po kakšnem nastopu starši sprašujejo, ali imamo bedže, kartice. In ko rečem, da nimamo, ne morejo verjeti. Mi imamo samo muziko. Danes pa je v ospredju marketing, takšni časi so. Mi imamo to prednost, da nas imajo ljudje v spominu od prej. Če bi začeli zdaj, bi tudi morali imeti marketing.


Pa bodo te nove skupine ostale? Cd-plošče se že zdaj zelo slabo prodajajo.
Plošč v glavnem danes nihče več ne kupuje Diskografija se sesuva, tega ni več, ne vem, kaj sploh še bo. Zopet postajajo aktualni nastopi v živo. Tako kot je Zoran Predin rekel pred 30 leti: »Ko bo vse šlo v franže, bomo tisti, ki znamo igrati kitaro brez elektrike, še lahko kaj zaigrali.«


Si predstavljate, da bi v življenju počeli še kaj drugega, kot bili glasbenik? Glede na vso svobodo, ki vam jo ta poklic prinaša?
Sem že bil in bi zopet rad bil z veseljem učitelj. To je res poslanstvo. Vedno pa svoje otroke težje naučiš kot tuje. Tuji otroci te bolj resno jemljejo.


Občasno že predavate, nazadnje ste predavali ameriškim študentom.
Tako je. Prišli so študenti muzikologije z univerze iz Kalifornije, z oddelka, kjer proučujejo srednjeevropsko folk glasbo in avtorsko glasbo. Njihova profesorica je nekako prišla do moje glasbe pa tudi do drugih slovenskih avtorjev. In se je dogovorila za predavanje. Američani so radovedni, gledajo z velikimi očmi, vse jih zanima. Pa tudi sprašujejo, ni tako kot pri nas, ko profesor vpraša, ali ima kdo kakšno vprašanje in je tišina. Tam je drugače, tam študent ne bo šel domov, dokler česa ne vpraša.


Pred kratkim ste bili predskupina Boba Dylana na njegovem koncertu v Varaždinu. Kako je bilo?
Dylan je bil v Varaždinu, zelo blizu slovenske meje, in se praktično v Sloveniji ni nič govorilo o tem, nič se ni vedelo. To v veliki meri govori odnosu med tema dvema državama. Slovenci se malo preveč obremenjujemo s temi odnosi. Vsak zaplet, ki je pri nas na prvi strani, je pri njih šele na šesti strani. Zadnjič sem odprl slovenski časopis in je bil notri članek o srečanju slovenskega in hrvaškega zunanjega ministra. Naslov članka je bil: »Največji problem sami sebi smo mi«. To pa je ravno stih iz moje pesmi, ki sva jo posnela z dalmatinskim romantikom Nenom Belanom. Priredila sva namreč pesem Iz Goričkega v Piran. Vedno, ko pridem na Hrvaško, je super. V končni fazi pa so Hrvati mene, Slovenca, povabili za predskupino Dylana.


Na koncertih imate velikokrat zanimive goste. Kako bo na tokratnem koncertu v Križankah?
Nastopili bomo z Malimi bogovi in Beltinško bando ter gostili Nena Belana. Z njim sva posnela priredbo Iz Goričkega v Piran, ki je precejšnji hit na Hrvaškem, naslov pa je Z Mure na more Jadransko.

Kje pa boste nastopali do takrat?
Po Jadranskih otokih, moj gost pa bo Sean Cannon, pevec legendarne skupine Dubliners, ki je moj prijatelj že dolga leta.

Pot do danes


Vlado Kreslin se je rodil leta 1953 v Beltincih. Glasbeno kariero je začel leta 1970 kot bobnar v svojem prvem bandu Apollo. Sledile so skupine Špirit group (Murska Sobota) (1973), Horizont (Ljubljana) (1975−1978). Leta 1980 je zmagal na slovenski popevki s skladbo Dan neskončnih sanj. Tri leta kasneje se je priključil skupini Martin Krpan; ta je po nastopu z Bobom Dylanom leta 1991 razpadla. Kreslin se je zatem z Beltinško bando posvetil ljudski glasbi in povzročil preporod etno glasbe na Slovenskem. Sčasoma se je vrnil k avtorski glasbi z zasedbo Mali bogovi. Vlado Kreslin mnogokrat sodeluje s tujimi in mlajšimi domačimi glasbeniki.