Cerro Rico v Potosiju: Gora, ki žre ljudi

Labirint lukenj

Iz kratkega rova, izkopanega zgolj zato, da so v njem lahko uredili to svetišče, je na vse strani vodil nepregleden labirint lukenj in rovov vseh velikosti. V svoji notranjosti je skrival na stotine rudarjev, ki so vsak zase iskali tisto srečno srebrno žilo.

Indijanci verjamejo v vrsto bogov in tudi pod zemljo častijo zaščitnika Tata Kaj'ču in Patčamamo, a verjamejo tudi v njihovo nasprotje, v hudiča, vraga. Pekel v njihovi – in splošni ljudski – domišljiji ni bistveno drugačen od okolja, v katerem rudarji vsak dan delajo, zato verjamejo, da mora biti tudi hudič tam blizu. Ker vsak dan, leto za letom, stoletje za stoletjem razstreljujejo njegov dom in mu jemljejo nekaj, kar je morebiti njegovo, se mu velja za to vsaj zahvaliti. Če jim bo naklonjen, jih bo zaščitil. Tako Tio narekuje vsakodnevno realnost pod zemljo in je zavoljo darov, ki mu jih rudarji poklanjajo, bodisi milosten z njimi bodisi se jim maščuje s smrtjo kameradov.

»Ko odkrijemo srebrno žilo, so darovi še zlasti bogati, saj darujemo dvema, Tiu in Pačamami, ker verjamemo, da je to omogočila njuna skupna volja, seks najvišjega božanstva in hudiča,« indijansko religiozno filozofijo razlaga Jose Antonio.

A take priložnosti so redke. »Včasih so tukaj izkopavali rudnino, ki je imela 96 odstotkov srebra. Zdaj izkopavamo rudnino z okrog 25 odstotki srebra. Največ,« doda. Kljub temu na tisoče rudarjev že pol tisočletja neutrudno išče, kar je pod površjem Cerro Rica, v prevodu Bogatega hriba, ostalo od dragocene rude. Redki ob tem obogatijo, mnogi pa omahnejo v želji. Poleg srebra izkopavajo še kositer, svinec in cink.

Sedemletnik in dinamit

Četudi je delo pod zemljo težavno na kateremkoli koncu planeta, so, denimo, slovenski rudniki proti temu v Potosiju kot hoteli s petimi zvezdicami. V Cerro Rico vodi navpično izkopana – ne zvrtana – luknja. Več njih pravzaprav. Na površju gore se vrstijo brez logičnega reda. Po svojem občutku so jih izkopali člani različnih kooperativ na svojem koncesijskem območju.

Rudarji se pod zemljo spustijo po leseni, ročno izdelani lestvi, prislonjeni ob skalo. Tudi v 21. stoletju ostajata osnovni delovni orodji kladivo in dleto. Rovi so tako malodane skopani ročno in z razstreljevanjem, ki rudarjem utira pod v notranjost hriba. Iz neenakomernih sten in tunelov neravnih linij štrlijo skale, poleg njih pa zevajo luknje.

Pot skozi rove je zato težavna, saj se je ponekod treba skoznje plaziti po kolenih in obenem paziti, spet na drugem koncu se je treba po vrvi vleči po diagonalnem rovu navkreber, se upirati pesku, ki polzi pod nogami, ter oprezati za morebitnimi rudarji, ki bodo mogoče vsak trenutek prižgali razstrelivo. Celo voziček, s katerim rudo po tirih odvažajo na površje, potiskajo ročno. V rudniku ni elektrike in zato tudi svetlobe – razen naglavnih svetilk – ni. Prav tako ni predpisanih varnostnih ukrepov, pa tudi inšpektorjev ne. Niti dovoda svežega zraka.

»Boš razstreljeval?« je Jose Antonio vprašal kamerada, ki sva ga srečala na poti skozi podzemni labirint. Ta je pravkar odložil kladivo in dleto ter začel v izdolbeno luknjo vstavljati pripravljeno palico z dinamitom. »Ja, čez nekaj minut. Morda bi se malo umaknila,« je ležerno svetoval. Pok je bil tih, tišji, kot bi človek pričakoval, vonj, ki se je razširil čez nekaj trenutkov, pa prodornejši.

Tehnike iskanja in izkopavanja srebra se iz časov španske kolonizacije, ko je bil rudnik odkrit, niso veliko spremenile. Le dinamit so odkrili vmes. Potosi je edino mesto na svetu, kjer lahko vsakdo povsem zakonito in brez vsakršnega pojasnila poleg kokakole, cigaret brez filtra in kokinih listov v trgovini kupi še dinamit.

»Sedem let sem bil star, ko mi je oče pokazal, kako sestaviti eksplozivno palico iz dinamita,« s ponosom prizna Jose Antonio. »Potosi bi bil danes paradiž Osame Bin Ladna,« se pošali, medtem ko si v usta tlači kokine liste. Meša jih s sodo bikarbono, ki iz njih privabi sladki okus.

Humor ga v letih dela pod zemljo ni zapustil, a tema in strupeni plini so iz njega izčrpali vitalnost, ki jo imajo običajno ljudje njegovih let. Star je 35 let, videti pa je kot možakar v zrelih petdesetih.

cerro rico, bolivija, potosi, rudnik, rudarjiJose Antonio je tretja – in zadnja – generacija rudarjev njegove družine. »Pri štirinajstih sem začel delati v rudniku,« pravi in z nasmeškom pokaže škrbasta usta z ducat slabimi zobmi. Leta žvečenja kokinih listov so zahtevala svoj davek.

»Po tem ne čutiš ne lakote, ne žeje, ne utrujenosti,« opraviči navado ne zgolj rudarjev, temveč večine avtohtonega prebivalstva v Boliviji. Suhljat in nizek Jose Antonio je videti še manjši zaradi velike grbe sredi hrbta, trajno ukrivljene hrbtenice, ki jo je pridelal v letih sključene hoje po rovih.

Štirje ne preživijo meseca

Težke življenjske razmere v Boliviji in v Potosiju na delo v rudnik ženejo več kot 16.000 rudarjev. Iz mesta, ki šteje 130.000 ljudi. Plača rudarjev je sicer dvakrat višja od povprečne plače v Boliviji in znaša 120 bolivijskih bolivijanov, to je kakšnih 15 evrov na dan. »Toda za kakšno ceno?« se vpraša Jose Antonio.

Po podatkih organizacije Mosul, ki pomaga vdovam umrlih rudarjev, povprečno štirje ne preživijo meseca in umrejo zaradi posledic delovnih nesreč, v glavnem udorov, ki jih povzročata razstreljevanje z dinamitom in pomanjkanje vsakršnih varnostnih ukrepov ter strateškega načrta izkopavanja. Število umrlih v rudniku se je sicer drastično zmanjšalo v zadnjih letih, odkar so prepovedali uporabo dinamita mlajšim rudarjem. Tudi starostno omejitev dela so v zadnjih letih dvignili; zdaj smejo v rudniku delati le rudarji, starejši od 18 let. A mnogi, ki še danes delajo v rudniku, so začeli pri dvanajstih, trinajstih.

Poleg tega je gora tako preluknjana, da že desetletja ne more več podpirati same sebe. Zato se je Cerro Rica oprijelo ime »gora, ki žre ljudi«. Pred štirimi leti je sicer bolivijska vlada sprožila ambiciozen projekt, s katerim naj bi preprečila udore in posedanje; že izčrpane in zapuščene rove naj bi zapolnili z lahkim cementom, ki naj bi stabiliziral strukturo in ohranil obliko hriba. A načrt ni deloval.

Vladne ocene medtem kažejo, da je bilo izpod Cerro Rica doslej izkopanih le deset odstotkov tamkajšnjih dragocenih rudnin – podatek, ki v notranjost hriba žene tisoče.

Smrt v zgodnjih štiridesetih

»Pet let,« pove Jose Antonio. Toliko let je delal tukaj. V povprečju rudarji umrejo po desetih ali petnajstih letih dela v rudniku. »Pri devetnajstih mi je umrl oče. Zaradi pljučne silikoze. Star je bil 40 let. Tudi njegov oče je umrl zaradi pljučne silikoze, star 45 let. Povprečna življenjska doba rudarjev je med 35 in 40 let,« pripoveduje.

Silikoza je tipična rudarska bolezen. Razvije se zaradi neprestanega vdihavanja silicijevega dioksida, arzena, azbesta in drugih strupenih delcev. Zanjo, sodeč po črnih statistikah, zbolijo skoraj vsi tisti rudarji, ki ne umrejo zaradi posledic delovnih nesreč.

»Na koncu izkašljajo svoja pljuča,« opiše Jose Antonio. »Sam nisem hotel tako umreti, zato sem po očetovi smrti nehal.« Pri devetnajstih je prenehal delati v rudniku in se zaposlil v pekarni za šestkrat nižjo dnevno plačo, nato pa se po sedmih letih životarjenja začel spogledovati s turizmom.

»Hvala bogu, da sem se rešil tega,« skomigne, ko prideva na površje, po še enem izletu skozi svoje nekdanje delovno okolje. Njegova zmaga je grenko-sladka; namesto desetih je v rudniku vsak dan po štiri, pet ur in še naprej vdihava strupene pline in prašne delce.

Socialisti v jeziku kapitala

Mesto Potosi je bilo na vrhuncu srednjega veka, ko so Španci docela podjarmili Indijance onkraj Andov, eno najbogatejših na planetu. Zraslo in obogatelo je zaradi rudnika srebra Cerro Rico v osrednjem in danes najbolj obubožanem predelu najrevnejše države Južne Amerike, Bolivije. Nihče ne ve, koliko srebra so od kolonialnih časov naprej pravzaprav izkopali, dejstvo pa je, da je ta hrib nekdaj pod seboj skrival eno največjih odkritih zalog srebra v zgodovini. V času kolonializma so rudarji izkopali 50 gramov srebra na vsakih 100 gramov rude, je zapisal lokalni zgodovinar in metalurgist Carlos Serrano. To srebro je skupaj s srebrom iz drugih južnoameriških rudnikov pomembno oblikovalo ustroj svetovnega gospodarstva, saj je močno povečalo vso količino srebra v globalnem obtoku. Nekateri zgodovinarji celo pravijo, da je bilo Potosi prvo kapitalistično mesto na svetu, saj je zagotavljalo ključno prvino kapitalizma: denar.

Pred stoletji so rudarji delali za bogate španske lastnike, nato za državo, od osemdesetih let naprej naj bi delali zase. V deželi enega zadnjih socialistov na oblasti, Eva Moralesa, je večina rudnikov v lasti kooperativ. Ne glede na to je rudarstvo popolnoma pod državno kontrolo: Comibol je nekakšna krovna državna korporacija, ki kooperativam podeljuje koncesije (do osemdesetih let prejšnjega stoletja je družba tudi sama rudarila, nato pa je po padcu cen srebra dejavnost opustila).

Beseda kooperative sicer ne odraža njihovega dejanskega ustroja; čeprav naj bi bile v lasti vseh njenih delavcev, gre za zasebne iniciative, ki jih upravljajo manjše skupine šefov. Vsak od njih nato samostojno upravlja s svojim koncesijskim območjem in najema podizvajalce. Ti prejemajo dnevno mezdo, a nimajo lastniških deležev v kooperativi, pa tudi ne zdravstvenega ali pokojninskega zavarovanja. Zaslužek imajo zagotovljen ne glede na dnevni izkupiček, ob večji prodaji pa obogatijo predvsem njihovi šefi, ki izkopano rudnino tudi tržijo.

Kooperative imajo zaradi svoje številčnosti relativno veliko politično moč, ki pa se ne odraža v delovnih razmerah v rudnikih, temveč predvsem v ohranjanju statusa quo. V turbulentni Boliviji, kjer so protesti na dnevnem redu, se tudi množice rudarjev ne obotavljajo, ko je treba na ulice. Običajno se to zgodi takrat, ko Morales zagrozi s povišanjem davkov na dohodke od rudnin.

»Junija, nazadnje, ko je Morales spet želel poslabšati pogoje za kooperative, smo šli v La Paz in metali dinamit v predsedniško palačo. Takoj smo dobili, kar smo hoteli, pogajanja so se nehala,« nekoliko v smehu pove Jose Antonio. »Včasih smo vsi podpirali Moralesa, mislili smo, da je eden izmed nas. A po desetih letih na oblasti se je izkazalo, da ne uresniči ničesar, kar obljubi. Tak je kot drugi,« povzame stališče rudarjev.

Predsednik države Evo Morales ima indijanske korenine, vendar so v predsedniški palači vsi pozabili na Tia in molitve v jeziku kečua, socialisti pa so se naučili govoriti jezik kapitala. Moralesovi so tako sprejeli zakon, v skladu s katerim bodo po izteku tekočega koncesijskega obdobja koncesije ukinjene in uvedene neposredne pogodbe med Comibolom in kooperativami. Država se hoče polastiti prihodkov od rudarjenja, medtem pa v zakonu ni določila niti davkov niti pogojev dela za kooperative ali rudarje. Za to je še čas, pravijo.

»Rad imam svoje delo, ker lahko nekajkrat na dan pijem njemu v čast,« se šali Jose Antonio. »Kljub temu sem si rekel: deset let vsega skupaj. Še tri leta v rudniku…« reče. Če mu bo Tio naklonjen, bo preživel. Na naklonjenost socialistov na oblasti ne more več računati.