Približno 380 bolivijskih tovornjakov se vsak dan vzpne na 4678 metrov visok mejni prehod s Čilom, da bi lahko prepeljali blago do pristanišča Arica, od koder se jim odpre pot v svet. Novi tovor, ki je pozneje namenjen v nasprotno smer, čez andsko gorovje, predstavlja 80 odstotkov vsega bolivijskega uvoza. In na cilj ne pride hitro, skrhani diplomatski stiki med Bolivijo in Čilom pomenijo celo vrsto ovir na poti tovornjakarjev.
Spori s Čilom, ki je v vojni za Pacifik med letoma 1879 in 1885 Bolivijo za več kot stoletje pregnal z obale, poslej verjetno ne bodo imeli več takšne teže. Po dogovoru s Perujem postaja Bolivija spet pomorska država. Na dobrih dveh kilometrih perujske obale, ki jo je vlada iz La Paza najela za 99 let, naj bi zrasla turistični kompleks in novo pristanišče. V Čilu, ki je v pristanišče Arica zaradi povečanega prometa iz Bolivije vložil okoli 100 milijonov dolarjev, so seveda ogorčeni. Toda perujski predsednik Alan Garcia se za čustva južnih sosedov ne meni: »Nepošteno bi bilo, če Bolivija ne bi imela dostopa do morja. To je zdaj tudi bolivijsko morje.« Bolivijski predsednik Evo Morales pa je na slovesnosti ob pogledu na prazen kos obale 15 kilometrov južno od pristanišča Ilo, ki trenutno ne premore niti pomolčka, ponosno dejal: »Če se bom kdaj poročil, bom tu preživel medene tedne.«
Države brez dostopa do morja revnejše
Bolj kot turizem bo za Bolivijo pomemben dostop do morja. Mednarodno pristanišče, čeprav majhno, bo nedvomno okrepilo njeno vlogo v mednarodni trgovini. »Prej ali slej se bomo vrnili na morje,« je obljubil Morales, stoječ ob boku Garcie, ki ga je v še ne tako oddaljeni preteklosti označil za imperialističnega debeluha. Če bo obljubo držal in besede podkrepil z investicijskimi milijoni, so pred Bolivijo zagotovo lepši gospodarski časi. Proste trgovske poti so pogosto prej izjema kot pravilo.
Večina od 45 držav v svetu, ki nimajo stika z morjem, je revnih. So seveda izjeme, kot sta finančno izredno močna Luksemburg in Švica, pa tudi Avstrija in še nekatere druge države, toda med 15 najnižje uvrščenimi državami po indeksu človeškega razvoja je kar osem držav brez obale. Vse so iz Afrike, ki resda sodi med najrevnejše regije in celine, toda bistveno pri tem je, da krepko zaostajajo tudi za konkurentkami iz regije, ki imajo dostop do odprtega morja. Bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca v državah brez dostopa do morja je po oceni časnika Economist približno 40 odstotkov nižji. Res je, da ima Bocvana nadpovprečni BDP na prebivalca, a tudi donosen izvozni artikel – diamante.
Tako ni le v Afriki, ampak povsod po svetu. Bolivija je ob Paragvaju denimo edina latinskoameriška država brez dostopa do morja in hkrati ekonomsko daleč najmanj razvita. Če izvzamemo že prej omenjene finančno razvite evropske države, je na primer Slovenija po indeksu človeškega razvoja pred vsemi evropskimi državami brez morske obale. Podobna je zgodba ob analizi BDP na prebivalca po kupni moči – Slovenija se uvršča pred Češko, Slovaško, Madžarsko, Makedonijo, Srbijo, Belorusijo in seveda tudi Kosovo.
Kaj je naša prednost pred njimi? Poleg očitnih koristi članstva v EU, ki pomenijo konkurenčno prednost pred nekaterimi, je ključen večji nabor neoviranih transportnih poti, ki jih ponuja koprsko pristanišče. V tem kontekstu zatorej ni nepomemben razplet mejnega spora s Hrvaško, v katerem lahko Slovenci ostanemo brez stika z odprtim morjem, kar bi pomenilo izgubo statusa pomorske države in s tem možnosti določanja ekonomskih in ekoloških con v svojem morju.
Visoka cena za pomanjkanje obale
Imeti ozemlje ob obali pomeni manj preprek pri trgovanju z državami po svetu. Avstro-Ogrska se je v te kraje razširila predvsem ali vsaj tudi zaradi dostopa do morja. Zaradi njegovega preprečevanja se je denimo zapletla tudi v spor s Srbijo, ki je še vedno ujeta med okoliške države.
Podobnih sporov je precej. Leta 1992 je po ustanovitvi Eritreje brez dostopa do Rdečega morja Etiopija. Vse od dvoletne vojne med državama, ki je izbruhnila leta 1998, je odrezana od vseh pristanišč v Eritreji. Edina pot v svet, ki ostaja odprta etiopskemu blagu, vodi skozi pristanišča v Džibutiju. Cena je izredno visoka – pot zabojnika od prestolnice Adis Abebe do Džibutija stane več kot ladijski prevoz do Kitajske.
Daleč največja težava držav brez dostopa do morja je drag prevoz. Čeprav mednarodni trgovinski dogovori obljubljajo dostop do morja, so določene tranzitne države precej muhaste pri spoštovanju teh pravil, prav tako pogosto nimajo interesa pri gradnji infrastrukture, ki bi služila tujcem ali celo sosedom. Potem so tu še pokvarjeni cariniki, ki jih je po oceni Svetovne banke precej več v državah brez morske obale. Zaradi njih se draži pot in daljšajo kolone, kar tovornjakarje upočasni na okoli 250 kilometrov na dan – na polovico krajšo razdaljo, kot jo zmorejo v pomorskih državah. Ob slavnostni predaji koščka obale Boliviji je tako konec tedna verjetno najbolj odleglo bolivijskim tovornjakarjem.
