Božične pesmi so posebne vrste glasbeni žanr, ki se v slovenskem primeru od drugih popevkarskih tematik razlikujejo po nekaj momentih. Denimo po tem, da glavnih komadov ni napisal Dušan Velkaverh, eden najtrofejnejših slovenskih piscev besedil.
A ta prvi moment je nemara povezan z drugo specifiko. S tem, da je slovenska božična popevka ali pač napev v povprečju nastal okoli leta 2005. Ko omenjeni niti ni bil več aktiven, kot je znal biti prej. V socializmu božič ni bil državno priznan praznik in posledično tudi ni bilo popevk z božično tematiko. Kdor ga je praznoval, je to počel zasebno, standardna melodija pa je bila Sveta noč. A tudi po tistem, ko je Jože Smole, takratni predsednik Socialistične zveze delovnega ljudstva (naslednica OF), ki je bil pozneje zavoljo tega preimenovan v Božička (prvega med enakimi), leta 1986 na televiziji ljudstvu kot prvi uradno voščil praznik, se ni zgodil takojšnji val božičnega stihoklepstva. Estrada oziroma pop tako in tako nikoli ni bil posebno drzna struktura, v primeru božiča pa si je očitno vzel nekaj let rezerve za tipanje pulza oziroma za zaznavanje tega, čemur se reče »koliko je ura«. Čeravno velja omeniti, se je na prehodu osemdesetih let v devetdeseta v Hali Tivoli zgodilo nekaj tako imenovanih božičnih koncertov, na katerih so po izboru Igorja Vidmarja nastopali pretežno trši izvajalci tipa Let 3.
Srednje zastopana tematika
V Sazasovem naboru prijavljenih glasbenih del, v katerih je božič eksplicitno omenjen v naslovu, je 350 glasbenih del, ki omenjajo božič. Kar je približno še enkrat toliko, kot je pesmi o Mariji, vinu ali poletju, trikrat več, kot je komadov o snegu, ali petkrat več, kot je popevk o zimi, pa vendar približno 150 manj napevov, kot je komadov o pomladi, oziroma dvakrat manj, kot je komadov o ljubezni ali o pojmu ljubiti. Lahko bi rekli, da je božič srednje zastopana tematika.
Seveda ponovno ob upoštevanju dejstva, da gre za mlajši žanr, kar pomeni, da so se pesmi začele kopičiti pozneje. Kajti, kot že rečeno, komadi o božiču, dnevu, ko je bil rojen Kristus, torej izhodiščni zvezdnik sistema, ki je slabih dva tisoč let pozneje navrgel tako Elvisa, The Beatles kot Sašo Lendero, so pri nas v polnem razmahu začeli nastajati šele okoli leta 2000. Omenili smo že. Približna aritmetična sredina letnic nastanka vseh božičnih napevov pri nas je leto 2005. Pa še pri tem je treba upoštevati nekaj nenavadnih izjem, ki znižujejo srednjo vrednost. Takšne vrste delo je komad Naš božič, ki naj bi nastal leta 1980. Kar pa lahko da ni res. Avtor komada Franc Juvan, dandanes župnik v Dovju (Mojstrana), pravi, da niti ne ve, kdaj je bil komad narejen, se pa spomni, da je bil posnet okoli leta 1990. Poleg tega gre za komad, ki ni bil za širšo, temveč pretežno za cerkveno rabo.
Najbolj razvpit, če ne tudi najuspešnejši novokomponirani pop božični komad pri nas je seveda Na božično noč zasedbe Pop Design. Leta 1989 je izšel na plošči Slava vojvodine Kranjske. Dolgo časa se je mislilo, da gre za avtorsko delo omenjene glasbene zasedbe, potem je pred leti prišlo do afere, saj se je izkazalo, da so Tone Košmrlj in ekipa nekaj pesmi prepisali od tujih izvajalcev. Tudi Na božično noč, ki sta si ga v resnici izmislila nemška avtorja Grant Stevens in Micki Meuser. Originalni skladbi iz leta 1987 se reče Man of the World, prepevala jo je zasedba The Window Speaks. Popdesignovci, ki so jih zasačili pri plagiatu, so se med drugim izgovarjali, da je komad nastal v času Jugoslavije in ne Evropske unije, kjer naj bi se te zadeve dojemalo drugače. Kako drugače, kot da si je dotično nekaj spomnil dotični nekdo in ne dotični tretji, se da avtorstvo še dojeti, ostaja uganka, kajti avtorstvo je pač avtorstvo, pa naj gre za Jugoslavijo ali Zimbabve. Ne glede na to, da je bila v Jugoslaviji res razširjena praksa, da so se plagiati prodajali kot avtorsko delo, saj je bila jugoslovanska pop scena razmeroma zunaj nadzora globalne avtorske kontrole. V vsakem primeru izpade, da sta dva od osnovnih slovenskih zimskih komadov, se pravi Na božični večer in Bela snežinka, napeva neslovenskega izvora. Prvi nemškega, drugi pa hrvaškega. Manjka samo še, da diskreditacijo doživi Silvestrski poljub, pa bo paradigma popolna.
Božični prvaki The Drinkers in Saša Lendero
Med pomembnejše slovenske popevke, ki omenjajo božič, velja prišteti še vsaj In ko enkrat bom umru Roberta Pešuta - Magnifica iz leta 1995. Spolni odnosi so itak alter ego božiča, prav o njih pa dotični napev govori. »Iz lic sem ti solze pil, neusmiljen jezdec to noč sem bil, boga prosila bova za pomoč, dekle, grešila sva na sveto noč,« med drugim pravi besedilo, ki zgolj na površen posluh pusti vtis, da meša prakso 1. novembra (torej prižiganja sveč za umrlimi) z božičem. Pa je ne. Kajti točen zapis refrena je vendarle: »In ko enkrat bom umrl in ti boš daleč proč, ne mi sveč prižigat, spomni se na božično noč.« V resnici sentimetalen napev. Pri konkurenci, torej pri Pop Design, je namreč mogoče zaznati mešanje praks. Predvsem v tistem delu besedila, ki pravi: »Zdaj dvignimo čaše, polnoč je, naj vino ogreje mi srce.« Nazdravljanje ob polnoči je namreč prej novoletni kot božični običaj ne glede na to, da je božični večer zadnja leta v Sloveniji postal celo bolj žurerska noč od silvestrske.
Za božične prvake lahko okličemo Drinkerse in Sašo Lendero. Prvi so priredili tako Sveto noč, Glej zvezdice božje kot Jingle Bells, imajo pa tudi dva avtorska komada: Srečen božič in Božič '65. V obeh božič postavljajo v kontekst tuzemskih okoliščin in razvad, kot so pokakanost novorojenca in alkoholizem. Tudi v njihovi priredbi Deset majhnih jagrov se lovci zberejo za božič. A s pol milijona klikov na youtubu je nemara domača božičnica z največjim dosegom priredba Jingle Bells Saše Lendero. Cin cin cin, že zvoni, se reče zadevi. Bistveno manj uspešna (10.000 klikov) je njena priredba White Christmas, še dva tisoč klikov manj pa je navrgla avtorska pesem Zima je in božič za vse.
Iz zapisanega torej izhaja, da slovenska estrada o božiču še ni rekla zadnje besede oziroma da lahko v prihodnje pričakujemo še marsikateri nov poskus kanalizirati adventno energijo na svoj mlin.
