Juvanova, ki je v svetu fotografije prisotna od leta 2000, v tem času pa je sodelovala s številnimi velikimi svetovnimi mediji, je nase doma izrazito opozorila leta 2006 s prvo zmago na nekdanjem Emzinovem natečaju za fotografijo leta v kategoriji fotoreportaže, kar je nato ponovila še v naslednjih dveh letih. Leta 2010 je dosegla enega vrhuncev svojega dotedanjega dela, ko je izšla njena monografija Afganistan: neobičajna življenja, ki jo je spremljala razstava v Moderni galeriji. Pred kratkim je izdala novo fotografsko monografijo z angleškim naslovom Guardians of the Spoon (Varuhi žlice), v kateri s soavtoricama raziskuje italijanska fašistična koncentracijska taborišča.
Prva postaja, Afganistan
Enajsti september se je zgodil ravno v času, ko se je oblikovala kot fotoreporterka. »Hotela sem na lastne oči videti, kaj se dogaja v deželi, ki je nenadoma postala globalni sovražnik številka ena. Mnogi problemi, o katerih smo takrat obširno brali, sploh niso bili problemi Afganistana, kar me je pretreslo in mi zbudilo radovednost, da sem hodila nazaj.«
Manca Juvan meni, da je dobra fotoreportaža tista, ki posameznika nagovori, da se zamisli o neki temi, onkraj tega, kar pravijo mediji glavnega toka. Veliko vlogo pri tem po njenem mnenju igrajo mediji, ki so dolžni objavljati kakovostne fotografske zgodbe in dvigovati vizualno raven. Kritična je do stanja v slovenskih medijih, v katerih je pred leti še lahko objavila kakšno fotoreportažo za spodoben honorar, medtem ko danes celo resni mediji objavo zgodb zunanjih fotoreporterjev pogojujejo s sodelovanjem pro bono. »Objava naj bi bila naša promocija,« trdijo.
Na sledi fragmentov
Knjiga Guardians of the Spoon ji je prinesla posebno zadovoljstvo. Pri reportažah iz Afganistana je bila namreč samostojna avtorica, medtem ko je tukaj združila moči z novinarko Sašo Petejan in zgodovinarko Urško Strle, pri projektu jih je podprl ZRC SAZU, ki je knjigo tudi izdal. Ukvarja se z dokaj slabo poznanim delom slovenske zgodovine, italijanskimi fašističnimi koncentracijskimi taborišči med drugo svetovno vojno, v katerih so umrli tisoči ljudi, predvsem Slovencev in Hrvatov. Knjiga vsebuje 23 pričevanj, še več pa jih je na spletnem mestu, kjer se zbiranje zgodb internirancev nadaljuje.
Želele so ohraniti predvsem spomin na to v Italiji vztrajno zamolčevano poglavje njihove in naše zgodovine, saj se z leti število pričevalcev in njihovih potomcev vztrajno manjša. Šele v zadnjih letih so pričevalci o tem dejansko tudi pripravljeni govoriti. Zakaj tako pozno? Očitno je bila tema tabu, mnogi so šele proti koncu življenja svojim otrokom povedali, kaj so doživeli, prestali so hudo travmo, molk pa je tudi posledica časa, družbe. Včasih se o tem ni toliko govorilo, danes se svojih pravic in njihovih kršitev mnogo bolje zavedamo, razmišlja Manca Juvan.
Na neki način je knjiga nadaljevanje Afganistana, kjer je prav tako raziskovala vojne in travme. A Afganistan je bil bolj klasična fotožurnalistična knjiga, tokrat pa fotografija ni toliko v ospredju, pač pa zgodbe ljudi in atmosfera. Za neobičajen razrez knjižne strani na polovici se je odločila, da bi poudarila fragmentacijo spomina. Pri New York Times Portfolio Review so ji rekli, da je s tem žrtvovala, degradirala svoje fotografije, a se ne strinja: »Fotografi smo obsedeni s tem, da je naš pogled izraz absoluta.« Za podobno fotografsko zadržan pristop se je odločila z majhnimi portreti pričevalcev, ki so intimni, zahtevajo večji angažma bralca, a so vseeno skrivnostni, psihološki, močni.
Žlica je metafora spomina
»Seveda ima tema politični prizvok, čeprav smo se skušale avtorice temu izogniti.« Ko so po spletu iskale podatke o fašističnih taboriščih, so naletele na številne zablokirane strani. »Cenzura pri tej temi je še vedno zelo živa.«
Mnoga od nekdanjih taborišč niso preprosto dostopna, druga so čisto porušena in številna so brez vsakršnih obeležij, težko jih je najti. »Prav to sem hotela poudariti s fotografijami gozdov in okolice teh nekdanjih krajev nasilja – atmosfero. Ni mi šlo za to, da fotografija dreves prikazuje Rab ali Gonars ali Visco, rada bi, da bralec začuti temo, da skuša te zgodbe doživeti v kontekstu pozabe in zanikanja.
V knjigi je zapisana tudi zgodba gospe Martine Košak, ki je svojo žlico izročila v varovanje drugemu internirancu – in ta jo hrani do danes… Z naslovom knjige Varuhi žlice v množinski obliki je fotografinja želela poudariti, da smo vsi varuhi žlice. »Žlica je metafora spomina.«
