V naslednjem poglavju se znajdemo na novinarski konferenci o pravkar strmoglavljenem letalu družbe AirMladinsko (kjer se krivde za nesrečo, kot vedno, najraje prelagajo na druge), tu pa se začne naša predstava o tem, kaj sta naša vloga in funkcija v tem procesu/predstavi, že postopoma krhati. Sočasno smo namreč svojci žrtev, a obenem smo tudi te iste žrtve (nizanje naših fotografij na zaslonih). Morda gre za namerno razbijanje poenotene identitete in razpiranje različnih izkustvenih perspektiv (ali celo klic k transcendenci?), ampak tako razdvajanje, ki morda želi sprožiti moment nekakšne metafikcije, je predvsem slaba usluga našemu poistovetenju. Ker k temu (približati se neki dejanski katastrofični izkušnji), tako se zdi, uprizoritev stremi, hkrati pa pozablja na njene najosnovnejše psihološke pogoje. Prav tako je kaotična sama struktura konference, na eni strani želi biti pietetna in se pokloniti resničnim strmoglavljenjem (na primer Korzika 1981), po drugi strani pa ostaja precej neokusno porogljiva. Težko je tu prepoznati, ali s tem namigujejo na coenovsko estetiko trilerja in črnega humorja. Ko se nato, zopet v protokolarnem tempu in družbi stevardes, prestavimo v (improvizirano) letalo, se naša predhodna zmedenost samo še stopnjuje. Lovimo se med prepoznavanjem žanra rekonstrukcije nesreče (je bil kriv človeški faktor ali tehnična napaka), tako ali tako pa smo obteženi tudi z dejstvom, da naj bi se projekt navdihoval pri filmu Fargo (bratov Coen), hkrati pred nami potekajo še paralelne, med seboj pretakajoče se (romantične) zgodbe/dialogi med letalskim osebjem. Znova: smo običajno občinstvo, »resnični« potniki, opazovalci in priče, vse to obenem. Posrkani smo v vabljive projekcije in sugestivno glasbo (Silence), enkrat treščimo v skalo, spet drugič nas namesto tega odrešilno k sebi vzamejo nebo, vesolje, khm, nebesa.
Paketki presenečenja, prijazna posadka na krovu in siceršnja uglajena, všečna vizualna podoba dogodka (kostumografija Mateje Benedetti) nas ne morejo preusmeriti od vsebinske praznine (ali vsaj kaosa). Lepa embalaža, prijazna izvedbena interaktivnost in dobrodošla uporaba širše infrastrukture Slovenskega mladinskega gledališča bi v Človeškem faktorju prej morale biti v službi dramaturškega ogrodja oziroma dodana glazura k sporočilnosti, tako pa vse te komponente postanejo le »zasilni izhod«.
