Kaj se je zgodilo po vašem prihodu na Japonsko, kako ste doživljali japonsko kulturo in kaj se je zgodilo z vašim načrtom predstave o treh ženskah, Marie Curie, Blanche Wittman in Jane Avril?

Najprej smo se soočili z jezikovnimi težavami, izumiti smo morali nekaj, kar smo poimenovali kung fu angleščina, da smo se sploh lahko razumeli. Japonci namreč zamenjujejo črki l in r, he in she, in tako je bilo na začetku težko že osnovno sporazumevanje, kaj šele razložiti kaj bolj zapletenega. Po drugi strani japonščina nekaterih pojmov sploh nima, denimo nima besede za "posilstvo". Marsikaj v zvezi s spolnostjo je tabu, ki se ga sploh ne da ubesediti. To je seveda zelo otežilo njihovo razumevanje ženske problematike, ki sem jim jo ponudil.

To se mi zdi presenetljivo, z ozirom na podrejenost žensk v tradicionalni japonski kulturi bi človek pričakoval, da vsaj mlade generacije razumejo problematiko ženske emancipacije.

Tudi mlade ne, takšna je vsaj naša izkušnja, o tem enostavno niso govorili. Po drugi strani nas je seveda presenetilo, da v vsakem kafiču gledajo te mange, te japonske stripe oziroma animirane filme, ki so polni erotike, tudi pornografije. To jih pa ne vznemirja, tega so se očitno navadili.

Tisto, kar je bilo za nas šokantno na vsakdanji ravni, pa je množica pravil, ki prinašajo nadzor na vsakem koraku: vržeš ogorek na tla in že sta ob tebi vsaj dva, ki te poučujeta, kaj je prav. Nekam smeš vstopiti in nekam ne. Japonci so razvili neko blago obliko nenehnega medsebojnega nadzora, nekakšen "stasi", drug drugega nadzirajo na vsakem koraku, vsako odstopanje je takoj zaznano. In poleg tega je to kultura, kjer te ne gledajo v oči, kar je bilo za nas zelo moteče. Umetniki so sicer malo bolj sproščeni, zaradi poklica, a ta distanca do tujcev je povsod še zelo močna.

Japonsko gledališče je pri nas znano predvsem po svojih tradicionalnih oblikah, kot je na primer noh, in po butoh plesu. S čim ste se soočili vi?

Japonci so skozi zgodovino razvili gledališko obrt, ki se je učijo deset let, a pri tem ne smejo prav ničesar spremeniti, učijo se z neskončnim ponavljanem tradicionalnega. Zahodnjaku se zdi, da bi se to naučil v enem mesecu, a zanje je to zelo pomemben duhovni proces, skozi katerega te vodi učitelj, katerega ime na koncu privzameš. Cilj je torej, da postaneš čim bolj podoben učitelju, da se odrečeš svoji individualnosti.

To je seveda v temeljnem nasprotju z našim pojmovanjem individualnosti in izumljanjem osebne igralske identitete.

Da, in zato moj predlog o treh ženskah, ta Enquistova pol dokumentarna, pol fiktivna zgodba tam očitno ni imela smisla, te tri izjemno različne usode bi verjetno zvedli na eno, na podobno. Morda jih je zmotila tudi asociacija Marie Curie-radij-atomska bomba, kar se je meni zdelo še toliko bolj pomembno obdelati, saj zadeva hudo japonsko travmo. Najprej so jim Američani vrgli na glavo tri atomske bombe, potem pa kolonizirali državo; v Osaki so na primer vsi bifeji ameriški. A so, kot kaže, tudi pred to zgodbo sami v sebi zaprli vrata, o tem nihče ne govori, o Američanih sploh ni slišati enega kritičnega mnenja.

Verjetno pa tudi o drugih narodih ne, verjetno je etiketa spodobnosti tista, ki jim onemogoča kritično govorjenje pred tujci.

Verjetno res. A ne le pred tujci, zdi se mi, da tudi med sabo o tem ne govorijo. Zanimiv je njihov odnos do sevanja iz Fukušime, po eni strani so zelo mirni, kar nekam vdani, po drugi strani pa prijatelj v Osaki ni sprehajal psa, v strahu pred posledicami. Ko sem ga na sprehod peljal jaz, nama je obema oblekel nekakšen kovinski plašč za zaščito. (smeh) Četudi sem sicer hodil brez, tako kot vsi. To mi seveda ni bilo jasno in sem se na veliko delal norca iz te nedoslednosti, zdelo se mi je nelogično, tako kot so se njemu zdela nelogična moja ravnanja. In mogoče smo tudi zato za njih še vedno malo divjaki.

Toda vsaj v gledališču bi jim to "divjaštvo" moralo biti všeč.

Ne, ker divjaštvo pomeni improvizacijo, oni pa hočejo pravilo. Na drugi strani je japonska kultura zelo infantilna, televizija kaže le zabavne šove, oddaje o hrani, neke abotne igrice, človek ima vtis, da je v nekakšni škratovi deželi, kjer ni ničesar iz resničnega sveta, iz resničnih problemov. Rekel bi, da je šla tam berlusconizacija do skrajne meje, nagih žensk jim sicer ne kažejo tako kot v Italiji, a za glavne "probleme" so razglašene banalnosti, kot je hrana, cena kave, ali pa zabava, kako si nekdo zlije na glavo lonec kuhanih makaronov… In potem neke čudne segregacije, bari, kamor belci nimajo vstopa, pa dekliški bari, v katerih se dekleta, oblečena v mange, pogovarjajo z moškimi, ki pridejo po službi tja, da bi se izpovedali.

Toda ali mislite, da gre res za intimno izpoved? Ne verjamem…

Zanesljivo ne, verjetno govorijo o službi, ker jim delo res pomeni življenje, delajo zelo veliko in se z delom popolnoma identificirajo, zasebnosti ne razumejo na tak način kot mi. Nenavadno pa je, da je njihova delovna učinkovitost precej nizka.

Res? Ali ne veljajo ravno za visoko učinkovite?

Moj vtis je, da veliko "visijo" po pisarnah le zato, da je šef zadovoljen. In zato imajo sto sestankov o eni in isti stvari, in na vsakem govorijo povsem isto, kot kak ritual, v katerem naj bi dozorela odločitev, ki je že vnaprej jasna ko beli dan. Mogoče izvira slava o njihovi učinkovitosti iz tega, ker jih je toliko in imajo tako razvit občutek pripadnosti - ni jim težko delati še več in se odrekati v dobro skupnosti, in to je vsekakor nekaj, česar bi se mi lahko od njih naučili. A kot rečeno, če je treba nekaj odnesti, mi dvignemo in odnesemo. Ne govorimo, ne čakamo na nosače, ne sprašujemo se o ničemer. Oni imajo pred tem vsaj tri sestanke. Popolnoma jih tudi zmede, če ni trdnega urnika, pa četudi se ga potem ne držijo.

Kako je torej potekal ta japonsko-slovenski kreativni proces?

Z igralci in glasbenikom smo se hitro ujeli, saj so v obvladovanju gibalnih in glasbenih tehnik zares špica, in to je v procesu dela hitro dalo rezultate. Z režiserjem Masahirom je bilo bolj zapleteno, ker je njegova izobrazba zelo japonocentrična in nisva imela skupnih referenc v svetovni dramatiki ali gledaliških izvedbah, raziskave niso bile možne in zato sem tudi pristal na uprizoritev te njihove znamenite pravljice. In še tu nisem mogel zares ugotoviti, kaj jim na primer pomeni zadnji stavek: Buda je bil žalosten, lotosu pa je bilo vseeno. (smeh)

Ravno zato, ker sem vse razumel po svoje, tudi naslova, ki je bil namenjen predstavi o treh ženskah, nisem spremenil.

Vas je ta nemajhna zamenjava topike od ženskega vprašanja k lotosovi brezbrižnosti zelo frustrirala?

Ne, saj je bilo pri predstavi Everybody for Berlusconi, ki smo jo delali skupaj z Nizozemci, enako: šli smo, da bi naredili predstavo Everybody for turist, po desetih dneh pa smo ugotovili, da se ne "razumemo", in smo vse spremenili. In ta sprememba je olajšanje, saj že prej čutiš, da nekaj ni v redu, in če časovna stiska ni prehuda, če ti producentski pogoji dopuščajo, da si lahko privoščiš "napako" in narediš nekaj drugega, je to super.

Sicer pa mislim, da mi pripada, da lahko enkrat naredim tudi eno počasno predstavo, kakršna bo ta, en tak zen. Pravzaprav me res zanima, ali je možno tudi v tem zenu najti isto angažiranost, kot sem si jo obetal v projektu o treh ženskah, saj gre tudi tu za vprašanje, kdo je ta, ki bo preživel, kdo ima možnost, da se reši iz pekla.

Je to gibalna predstava, je kaj teksta?

Gibalna, na začetku je sicer nekaj malega govora, v japonščini, a brez podnapisov, samo kot melodija.

In kaj pomeni: dva režiserja? To ni ravno običajno…

Oh, to ni lahko, v teatru ni demokracije, menda sem bil kar malo "hitler". (smeh) Kar je sicer velik napredek od tedaj, ko sem kot mlad vehementen režiser Goršiča s palico tolkel po nogah! In mi je po vsaki premieri na vratu od stresa zrasla bula. Ne, resno: to, da je Masahiro izrazil svoje frustracije glede mojega načina dela, je bilo izvrstno, končno je bila to artikulirana reakcija na nelagodje, ki naju je oba pestilo, in prav iz takih napetosti in iz izbruhov se potem rodi kaj dobrega. Poleg tega on opravlja še funkcijo producenta, to pa je res hudo, ves čas je telefoniral na sto koncev, imel neštete sestanke, med vajami so nas hodili gledat razni ljudje, nas snemali, da bi promocija stekla, ko predstave še nikjer ni bilo; na ta način mu je bilo res zelo težko delati, pri nas nihče ne dela tako, saj se ni mogoče zares posvetiti ne enemu ne drugemu delu.

Kaj ste se torej iz tega sodelovanja naučili?

Če sem se iz tega projekta kaj naučil, sem se tega, da globalizacija gor ali dol, zelo, zelo smo si različni, in to je dobro, to je super, svet še ni multikulti lonec, nič ni samoumevno. To pa pomeni, da so možnosti neskončne in je treba vse na novo izumiti.