Leto Paula Petroviča Keresa

Leto, ki se izteka, je Svetovna šahovska zveza razglasila za leto Paula Petroviča Keresa. Leta 1916 rojeni Estonec je ob Akibi Rubinsteinu in Viktorju Korčnoju verjetno najboljši šahist, ki mu ni uspelo osvojiti naslova svetovnega prvaka. Mladenič se je v gimnaziji ukvarjal z dopisnim šahom, nato pa v pičlih treh letih vrtoglavo napredoval. Tako je leta 1938 osvojil turnir AVRO v Amsterdamu, ki je bil neuradni turnir kandidatov in še danes šteje med najmočnejše turnirje vseh časov. Ker pa se je bližala vojna – Estonijo je leta 1940 zasedla Sovjetska zveza – mladi Keres ni prišel do dvoboja s svetovnim prvakom Aljehinom. Tako se je posvetil dokončanju študija. Prišla je nemška okupacija, denarja je bilo malo in Keres je igral, kjer je pač lahko: München, Praga, Salzburg, Madrid. Vsepovsod je bil drugi za Aljehinom, ki mu je usoda prav tako namenila šahiranje na napačni strani vojne.

Ko je prišel mir, Keresu ni uspelo pobegniti iz Estonije in čakal ga je zagovor pred sovjetskimi oblastmi. Ostal je na svobodi, po smrti Aljehina leta 1948 igral na turnirju za izpraznjeni prestol, tam pa 'presenetljivo' izgubil prve štiri partije z Botvinnikom in mu tako tlakoval pot do naslova. Trikrat je osvojil močno prvenstvo SZ in v začetku petdesetih let veljal za najboljšega na svetu. Med leti 1953 in 1962 je na štirih zaporednih turnirjih kandidatov osvojil drugo mesto, zato se ga je prijel vzdevek Pavel II. oziroma »večno drugi«. Dolg svoji vsiljeni domovini je obilno poplačal: med leti 1952 in 1964 je na sedmih zaporednih olimpijadah osvojil zlato z 'zbornajo komando'.

Navzven je bil Keres vselej gospod brezhibnega videza in vedenja, a srce je bilo prepolno grenkih misli o usodi, ki mu je preprečila pohod na prestol. Pri le 59 letih je umrl zaradi srčne kapi. Na pogreb v Talinu je prišlo več kot sto tisoč ljudi. Premagal je devet svetovnih prvakov, kar zlepa ne bo preseženo. Takole je kot mladenič presenetil velikega Aljehina: