Vroč popoldan je bil, prost dan v olimpijski vasi v Torinu sredi junija 2006. Po kosilu v olimpijski jedilnici sem se počasi vračal v slovensko reprezentančno hišico, misli pa so že hitele k partiji naslednjega dne. Na zelenici ob potki sem od daleč zagledal paglavca v kratkih hlačah in visokega, vitkega tipa v trenirki, ki se je gibal kot kak nogometaš. In res: podajala sta si rokometno žogo, a le z nogami in glavo. Kmalu sem prepoznal oba; starejši je bil Simen Agdestein, legendarni norveški velemojster, ki je kljub že zdavnaj končani nogometni karieri kazal zavidanja vredno mojstrstvo z žogo. Konec osemdesetih je bil namreč dve leti v norveški nogometni reprezentanci in tam zabil tudi gol. Še danes velja za najboljšega šahista med nogometaši in seveda obrnjeno. Bil pa je tudi trener novopečenega šahovskega velemojstra Magnusa Carlsena.
Tako je, to je bil paglavec, ki je pridno in zanesljivo lovil žoge in jih vračal svojemu trenerju. Ker sta bila pri svojem početju res dobra in ker sta se očitno vrhunsko zabavala, sem moral postati in si zadevo v miru ogledati. Še dva sprehajalca sta naredila enako. Po dobrih petnajstih minutah sem opazil, da žoga še vedno ni padla na tla, pa tudi gledalcev je bilo že krepko čez petdeset…
Tak je moj prvi spomin na Magnusa Carlsena. Rdeča nit večine njegovih zgodb, tako kot zgornje, je boj proti dolgčasu. Magnus najraje počne stvari, ki ga zabavajo, in takrat se praviloma tudi najbolj izkaže. To je očitno razumel tudi njegov izzivalec v pravkar končanem dvoboju za naslov svetovnega prvaka v šahu: Sergej Karjakin je zavestno poskušal ubiti zabavo v partijah in to mu je nekaj časa lepo uspevalo. Prav na tak način je pridelal tudi svojo edino zmago. Šele tik pred podaljškom je svetovni prvak povedal novinarjem, da se spet zabava v igri in je prav zaradi tega spet optimističen glede razpleta dvoboja. Takrat ga nič več ni moglo ustaviti.
Magnus je bil rojen leta 1990 v družini inženirjev in je zgodnjo mladost zaradi službe staršev preživljal vsepovsod: kako leto na Finskem, pa v Bruslju, nato pa selitve po Norveški. Zelo zgodaj je kazal zanimanje za miselne igre in uganke, pri štirih letih pa je iz legokock že sestavljal konstrukcije, namenjene desetletnikom. Ko je petletnika oče Henrik seznanil s šahom, sprva ni bilo velikega navdušenja. Kmalu pa je deček začel igrati šah sam s seboj in se na tak način zabaval ure in ure.
A do prvih pravih šahovskih korakov je bilo še daleč: mladega Magnusa so privlačili podatki, ki si jih je brezhibno zapomnil. Z lahkoto je opravil z glavnimi mesti in zastavami vseh držav sveta, pa z občinami in pokrajinami Norveške. Pri osmih letih je prvič nastopil na turnirju, pri desetih pa že pometel z vrstniki na ravni svoje države. Zanimivo je, da nikoli ni osvojil naslova svetovnega prvaka v mlajših starostnih kategorijah. Najbrž zato, ker je hitro prerasel ta tekmovanja: pri trinajstih je senzacionalno zmagal na turnirju C v slovitem Wijk aan Zeeju in gladko osvojil prvo velemojstrsko normo. Na turnirju, kjer ponavadi dobi priložnost nekaj obetavnih mladeničev in nekaj uveljavljenih velemojstrov, se je kar sprehodil do prvega mesta. Edini poraz mu je »priskrbel« dolgoletni slovenski reprezentant Duško Pavasović. Preostali dve normi sta sledili v naslednjih dveh mesecih, medtem pa je mladenič poskrbel za novo senzacijo. Na ekshibicijskem turnirju v Reykjaviku je sicer izpadel v dvoboju z Garijem Kasparovom, a šele po tem, ko ga je v prvi partiji gladko nadigral in izpustil zmago.
Mladi velemojster je dobival prva vabila na močne turnirje in se počasi prebijal proti vrhu. Ni šlo vselej gladko: svoj prvi nastop na turnirju A v Wijk aan Zeeju, ki pomeni uvod v šahovsko sezono za elito, je leta 2007 končal brez zmage na zadnjem mestu. Želel si je na svetovno prvenstvo. Ta turnir osmerice je jeseni gostil Ciudad de Mexico in je po poldrugem desetletju zmede prinašal naslov svetovnega prvaka pod eno streho. Tam se je videl tudi mladi Magnus, a je v Elisti izgubil kvalifikacijski dvoboj z Levonom Aronianom. Še se je bilo treba kaliti.
Leto 2009 je mladi zvezdnik začel slabo, s petim mestom v Wijku. A to leto je bilo pomembna prelomnica v Norvežanovi karieri, saj je že januarja za trenerja najel kar najboljšega: nekdanjega svetovnega prvaka Garija Kasparova. Njuno sodelovanje je trajalo le dobro leto; Magnus se zlepa ni mogel navaditi na Garijeve zahteve, kot je ta, da je treba vstati iz postelje vsaj sedem ur pred partijo. Kmalu so prišli tudi sadovi skupnega dela: jeseni 2009 je Magnus zmagal v Nandžigu in igral z močjo 3001 ratinške točke, kar je še vedno drugi najboljši rezultat vseh časov. Temu je v Moskvi dodal še naslov svetovnega prvaka v hitropoteznem šahu. Že januarja 2010 se je Norvežan zavihtel na prvo mesto svetovne lestvice. Tam ga je za kratek čas leta 2011 zamenjal Višvanatan Anand, nato pa se je Carlsenova prednost pred tekmeci le še večala. Pozneje je pohvalil delo s Kasparovom in ocenil, da mu je to bistveno izboljšalo razumevanje zapletenih položajev.
Ko je šahovski svet pričakoval njegov preboj do statusa izzivalca svetovnega prvaka, je Magnus jeseni 2010 presenetil z izstopom iz kvalifikacijskega ciklusa. Upravičeno je negodoval nad menjavami pravil sredi tekmovalnega procesa, nad dolgim postopkom in neskončnimi dvoboji, ki ne sodijo v današnji čas. Indijski šampion si je lahko oddahnil, a ne za dolgo: marca 2013 je Norvežan po pravi drami zmagal na turnirju kandidatov v Londonu. Ko sta s prvakom novembra v indijskem Chennaiju sedla k šahovnici, je Carlsen nekajkrat presenetil s svojim vedenjem: vsak gib je dajal vedeti, da je on prvi zvezdnik šaha, pa četudi še ni bil prvak. Šlo je tudi tako daleč, da je bilo zaradi Magnusovega poležavanja v fotelju vidno nerodno Anandu. Prvaku se ni uspelo znebiti strahu pred mladim izzivalcem in to se je pokazalo tudi na šahovnici.
Magnusova vladavina se je začela. Obenem je postal ljubljenec zahodnih medijev, prvi po Bobbyju Fischerju: redno se je pojavljal na prvih straneh uglednih revij in časopisov, gostoval v televizijskih oddajah in si v loži za izbrance ogledoval tekme svojega najljubšega kluba, madridskega Reala. Sočasno z njegovim šahom je dozorel tudi Magnusov medijski nastop, saj se nekdanji skoraj avtistično skopi odgovori z da ali ne danes pojavljajo le še, ko je prvak zelo slabe volje. To pa se zgodi samo, kadar Magnus izgubi ali pa se dolgočasi. Kazen v višini petih odstotkov nagrade za odhod s tiskovne konference po porazu v New Yorku ga gotovo ne bo spodbudila k boljšemu prenašanju porazov, ostala bo zapisana le kot razvada, ki si jo privoščijo kralji.
