Svetovni prvak Magnus Carlsen si je pred zadnjo partijo priigral izhodišče, ki si ga je pred dnevi lahko le želel: z belimi figurami bo brez tveganja mučil izzivalca v nedogled in skušal dvoboj dobiti že v rednem delu. A razpletlo se je nič kaj epsko, saj sta nasprotnika že po pol ure in obveznih tridesetih potezah podpisala remi. Še ena španska partija in spet Magnus ni želel preizkušati Sergejevega berlinskega zidu.
Ponovila se je različica iz tretje partije, le da so tokrat figure še hitreje izginjale s šahovnice. Videli smo daleč najmanj zanimivo partijo v vsem dvoboju. Ta je (vsaj doslej) pod črto vendarle več zadovoljstva prinesel izzivalcu. Karjakin je v prvi tretjini dvoboja preživljal težke trenutke, morda mu je pozneje prav to pomagalo, da je začel igrati bolj sproščeno. Priložnosti, ki jih je zapravil v deveti in deseti partiji, so vrnile Carlsena v igro in nič čudnega ni, da je Norvežan znal dvigniti raven igre, ko je bilo najbolj potrebno. Po teoretični plati dvoboj ni postregel s presežki. Čutiti je bilo veliko spoštovanje obeh igralcev do strokovnega štaba nasprotnika in otvoritvenega 'streliva', ki je pripravljeno za uporabo.
Karjakinu ni uspelo unovčiti – po splošnem mnenju – boljše otvoritvene podkovanosti, uspelo pa mu je, če je imel ta cilj, v nekaterih partijah 'ubiti' igro in tako 'zožiti igrišče' oziroma odvzeti prvakovim potezam nekaj pritiska. Pomemben del dvoboja je potekal na psihološki ravni in Magnus je v nekem trenutku moral spoznati, da ne bo šlo z glavo skozi zid. Vrhunski šah pač ne more biti vedno zanimiv. Po tej plati, pa tudi po gibanju izida, je dvoboj nekoliko spomnil na obračun med Višvanatanom Anandom in Borisom Gelfandom v Moskvi leta 2012. Tudi takrat je povedel izzivalec, prvak pa kmalu izenačil in videli smo podaljšek. V njem je bil indijski šampion že v škripcih, pa je na koncu le slavil. Kako bo nocoj?
Najprej bodo na sporedu štiri partije, v katerih bosta imela igralca na razpolago po 25 minut časa za razmišljanje z dodatkom desetih sekund ob vsaki odigrani potezi. Če bo dvoboj še vedno neodločen, sledi največ pet mini dvobojev po dve partiji na pet minut z dodatkom treh sekund na odigrano potezo. Če teh 14 partij še ne bo podrlo ravnotežja, pa bo na vrsti zlata partija: v njej bo imel beli pet minut, črni pa samo štiri minute za razmišljanje, zato pa bo črnemu že remi prinašal naslov svetovnega prvaka.
Pa statistika medsebojnih srečanj? V hitrem šahu Carlsen vodi s 6 proti 4, v hitropoteznem pa kar z 8 proti 2. Norvežan je osvojil zadnji dve svetovni prvenstvi v hitrem šahu (2014 in 2015) in je tudi v tej panogi vodilni na svetovni lestvici in vsekakor favorit za zmago. Seveda pa ima Karjakin, tudi že svetovni prvak v hitrem šahu (leta 2012) in maček z devetimi življenji, tudi oprijemljive možnosti. V letu brexita, Trumpa in Leicesterja nas ne bi smelo nič več presenetiti.
