Njuna bitka se je začela več kot deset let pred prvimi odmevnejšimi primeri sodno sankcioniranih zdravniških malomarnosti. V 90. letih so bili zdravniki še nedotakljivi, bolnišnice so se arogantno otresale vsakršne odškodninske odgovornosti. Ni bilo možnosti, da bi priznale, da pacienti kdaj umrejo tudi po njihovi krivdi. Šilihova pa sta želela slišati natančno to. Da sta slovenjegraška bolnišnica in zdravnica krivi. Hotela sta, da prevzameta odgovornost za sinovo smrt. In da plačata. Odnehati ni bila opcija.
Ko se je izkazalo, da kazenski pregon ni več mogoč, sta sprožila odškodninskega. Najprej sta terjala 200 milijonov tolarjev, vmes 834.585 evrov, nazadnje le še 66.626 evrov. »To ni veliko denarja, porabili smo ga že, največ za rože in sveče,« je pred leti, na enem izmed narokov, potožila Franja Šilih. Še več denarja sta bržkone zapravila za sodne stroške, saj je njuno tožarjenje malodane dosegalo patološke razsežnosti. Kajti nista tožila zgolj zdravnice in Splošne bolnišnice Slovenj Gradec. Spravila sta se tudi na sodnike, ki so leta 2000 ustavili kazenski postopek zoper zdravnico. Civilno sta tožila inštitut za sodno medicino in terjala, da naj se predstojniku odvzame licenco, ker ni potrdil njunega prepričanja, da je bil Gregor zdravljen malomarno.
Prav zaradi takšnega stališča medicinske stroke zakonca Šilih nista nikdar dočakala denarne odškodnine zdravnice, ki je 3. maja 1993 obravnavala Gregorja. Ustavno sodišče je to sodno poglavje letos dokončno zaprlo. Mladenič je umrl zaradi neugotovljene srčne bolezni in usodnega spleta dogodkov. Tako vsaj ugotavlja slovensko sodstvo.
Očitki Šilihovih morda niso bili upravičeni. A to bi moralo naše pravosodje dokončno ugotoviti ali zavreči že zdavnaj. Pa tega ni bilo sposobno. Ne kaže pozabiti, da je evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu potrdilo neučinkovitost slovenskega pravnega sistema v ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za smrt Gregorja Šiliha. Pri čemer obsodba Slovenije zaradi sojenja v nerazumno dolgem roku ni bila sprejeta letos, tudi lani ne, temveč davnega aprila 2009!
Brez vladnega sklepa, da naj pravosodni minister Goran Klemenčič zažene mediacijo med vsemi vpletenimi, bi se slovensko sodstvo bržkone še naprej vrtelo v krogu in sesalo zakonca Šilih v globino. V ponovljenem prvostopenjskem pravdnem postopku bi moral mariborski sodnik Janez Žirovnik – na podlagi zahteve odvetnika Šilihovih Francija Matoza – znova zaslišati in soočiti vseh devet (!) vpletenih sodnih izvedencev. Obenem bi morali diskutirati še o očitkih že pokojnega zdravnika Tineta Velikonje, ki se je nekoč samoiniciativno vključil v ta postopek na podlagi tega, kar je prej izvedel iz medijev.
Vsega tega nesmiselnega sodnega premlevanja ne bo. Bitka zakoncev Šilih je za zmeraj končana. Poravnava ju je opazno osrečila, v njej sta našla iskreno zadoščenje, pa čeprav nista dosegla tistega, po čemer sta hrepenela vsa ta leta. »Danes je čudovit dan,« je bila nasmejana Franja Šilih. Konec dober, vse dobro, bi lahko rekli. Zakonca Šilih sta ga dočakala najmanj 20 let prepozno.
