Tjaša Ferme in Mirel Knez sta v dogodek umeščeni kot sebi lasten »ready made«, sta osrednji dokumentarni material, nekakšna verodostojna prevodnika, prek katerih se odslikava ekipno preizpraševanje migracij raznolikih oblik. To raziskovanje ne želi izhajati iz kakšne učbeniške teorije (koncept okroglih miz celo demantirajo), marveč se mu raje približati z vso možno avtentičnostjo – prek lastnih izkustev (v stilu: osebno je politično). Izvajalki predstavljata komplementarni par: Tjaša Ferme je pred slabim desetletjem emigrirala v New York (da bi nadaljevala svojo igralsko pot), Mirel Knez se je preselila v Slovenijo iz Švedske (kjer je skupaj s sicer slovenskimi starši preživela svojo mladost). Obe izkušnji sta si z naše perspektive nasprotni, a v svojem bistvu in na psihološki ravni njiju samih ostajata identični. Brezkončne bitke z otepanjem stereotipov, kompleksi manjvrednosti, naglasom in brezupno birokracijo asimiliranja, ki zmeraj čakajo v tuji »obljubljeni deželi«, se iz nekoč njunih dejansko doživetih situacij (na mejah, avdicijah, uradih, družabnih dogodkih) zdaj prestavijo v njihovo odrsko podoživljanje, največkrat parodijo, skeče, »stand up«. A prav ta komični odmik je pravzaprav le obrambni sistem, pod njim je mogoče razbrati njun strah, občutljivost in osamljenost, a tudi vztrajanje, trdoživost in voljo diskreditirati vsakršno oporekanje, da stapljanje s tujim okoljem ni mogoče. Njuna izvedba je presunljiva, ker le stežka ločimo njuno zasebnost od njene reprezentacije.
N'Toko kot lucidni odrski raper kolumnist v dogajanje vstopa s presledki, z njim se tematski prostor predstave razpenja navzven, v družbeno kritiko tujstva, ter vstopa v širši kontekst privilegiranega Zahoda in njegove možnosti preseljevanja. Režiser Bulc potek motri s pikrimi, uravnoteženo doziranimi (stereotipnimi) režijskimi muhami in organizacijskimi napotki, nas med drugim želi malo zmesti, kaj je na odru improvizirano in kaj ne, predvsem pa potrditi svojo pripadnost in neločljivost od projekta, ki je do neke mere nadaljevanje njegovega Gremo vsi! (2013). Nazaj v obljubljeno deželo je kritična in skrajno intimna, a obenem inteligentno zabavna zaznava sedanjosti, predstava, ki zaboli tam, kjer to najmanj pričakujemo. Z močjo, ki jo prispevajo prvoosebne izkušnje, in brez vsiljevanja stališč doseže največ, k resnici pa se prebija skozi dejanska življenja in ne le njihove približke.
