Reformna izhodišča Radia Erevan so za zdaj še zaupna, so secretna, oziroma so interna in zato niso za javnost. Zapisana so na 24 straneh A4-formata. Za primerjavo: zgolj zdaj veljavni zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju obsega okoli 70 strani pisarniškega papirja. Nekaj deset kilobajtov dolga reformna izhodišča povedo največ o njihovi kakovosti in prepričljivosti. Je to kakšna domišljena reforma? Ne, to ni nič.
Da to ni nič, je potrdila tudi šefinja poslancev največje vladne stranke Simona Kustec Lipicer, ko je priznala, da so pri zakonu o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ter zakonu o vodenju in upravljanju javnih zdravstvenih zavodov) konkretne rešitve ostale odprte in nepojasnjene. Pri čemer pa je dobro spomniti, da koalicijska pogodba zdravstveno reformo uvršča med »osrednje prioritetne politične vsebine«, reforma pa po tem dokumentu pomeni »pripravo novega predloga zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju«. Bolj kritičnih in bolj razočaranih odzivov iz vrst koalicijskih partneric, SD in DeSUS, ob tem sploh ni treba več navajati. Gospa ministrica, zavozili ste! Tako hudo, da sploh ne preseneča, zakaj so vaša reformska izhodišča označena z oznako »interno«. Po zakonu o tajnih podatkih se namreč ta oznaka »določi za tajne podatke, katerih razkritje nepoklicani osebi bi lahko škodovalo delovanju ali izvajanju nalog organa«. Ja, tak fiasko organa je res treba skriti pred javnostjo.
Toda reformatorski duh terja tudi vprašanje, ali ni morda zavozil kdo drug, in ne ministrica. Ali ni nemara ta vlada preštevilna? Kajti ministre imajo vlade zato, da določajo politiko kabineta na nekem področju in tam »držijo linijo«, kot je določena s koalicijsko pogodbo. Ko gre za zdravstvo, je v njej ta linija dovolj jasno določena, da bi jo lahko ministrica udejanjila v predlogih konkretnih rešitev. In za to prevzela odgovornost, pohvalo ali grajo. Z ministri, ki proizvajajo variante in pričakujejo, da bo šel »ta kelih trpljenja mimo mene«, ki torej upajo, da bo izbor med možnimi rešitvami namesto njih opravil nekdo drug, si nihče ne more pomagati. Predsednik vlade še najmanj. Za tak jaz-s-tem-nimam-nič pristop k odgovornosti bi povsem zadoščalo, če bi vlado sestavljal le en sam funkcionar, namreč njen predsednik, ki bi izbiral, morda pa tudi žrebal med variantami, ki bi mu jih ponujali vladni uslužbenci. Ali pa bi bilo – da vendarle ne bi spolzeli v kakšen l'etat c'est moi sistem – bolj primerno, da bi vlado poleg premierja po funkciji sestavljali zgolj šefi vsakokratnih koalicijskih strank.
Iz tega torej sledi predlog, naj bo vlada v svojem reformnem zanosu dosledna in se radikalno reformira še sama. Skrči naj se na predsednika SMC, ki je seveda premier, ter na predsednika DeSUS in SD, ki sta njegova consigliera ter podpredsednika. Vsi drugi sedanji člani vlade so v njej čisto odveč. Gospa Milojka Kolar Celarc itak in najprej. Finančni prihranki iz take racionalizacije vlade pa naj se usmerijo v zdravstvo, da bodo lahko prispevne stopnje nižje od višjih, a še od reformatorjev neizračunanih.
*O stranskih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.
