Pravi, da je tudi puma; v reviji Zarja je namreč priznala, da ima šest let mlajšega fanta, zaradi katerega je celo zapustila svoje dolgoletno zatočišče v Mokronogu, hišo, ki jo je Plečnik naredil za svojega kiparja in je imela prvo slovensko savno, ter bo v Ljubljani odprla trgovino. Desa, ki je vse življenje živela od svojih besed, dobesedno od besed, bo pri sedemdesetih postala podjetnica. In prepričana je, da je tokrat, po treh zakonih in treh hčerkah, našla pravega moškega zase, čeprav meni, da je ljubezen najbolj zlorabljena beseda v zgodovini.
O pumi smo torej razložili. Kar pa se tiče ježa... »Televizija je taka tvorba, sploh ne vem, kako bi jo opisala. En tak tumor. Ki kot da bi rasel od znotraj navzven. Ogaben tumor. Tam je že skoraj vse bolno. Vse je še iz prejšnjega stoletja. Ko prideš na RTV, je tako, kot bi prišel v osemdeseta. Iste kamere, vse enako, sploh ne vem, kam gre naročnina. Zdaj še stolov ni več v garderobah ali pa so polomljeni. Ljudje so isti, enake stvari govorijo, enako se pritožujejo, kako je vse grozno in ni pogojev za delo. Isti ljudje so odgovorni za program že od leta '80,« je Desa letos v Pogledih opisala televizijo, ustanovo, v kateri je delala triintrideset let, od Periskopa, Maria do scenarijev za silvestrske oddaje in vsega drugega, kjer so potrebovali kanček klenega domačijskega humorja. Ob tem pa je ob neki drugi priložnosti še navrgla, da je vesela, da ne dela več tam, ker je bila nenehno obremenjena s samocenzuro, da »ne bodo krščanarji znoreli in ne bo Lojze užaljen«. Nazadnje pa se je izkazalo, da ni nikoli užalila »krščanarjev«, ker je bila samocenzura očitno učinkovita, temveč je z izjavo, da »se počuti srečna kot sončnica, polna semen«, užalila društvo neplodnih žensk.
Kot antipod Ivane Orleanske brez konja
Izjava o televiziji je natančno to, kar je lik in delo Dese Muck v slovenski krajini: ena od žensk, ki brezkompromisno pove, kar si misli, to navadno zapakira v papir ironije in proda kot zdravilo za pamet. Pred dnevi mi je upokojeni novinarski kolega dejal, da so vedno ženske tiste, ki jezikajo in na koncu kaj dosežejo, in s tem je mislil na odpuščene novinarske kolegice, ki sedaj kot hlapec Jernej glasno iščejo svojo pravico. Muckova in njej podobne (mogoče so pri nas še dve, tri take) so natančno take ženske, tiste, ki bi jih kot antipod Ivane Orleanske brez konja – zato, ker jih ima Desa zelo rada – poslali v prvo vrsto besednih barikad, če bi hoteli, da revolucija zmaga. Desa je to nazadnje storila, ko se je bila bitka za Rog ter je svojo gorečnost prenesla še na hčerke. Te ženske so tudi katalizatorji, ki skrbijo za duševno zdravje naroda. Tudi Desa Muck je prepričana, da je humor zdravilo, ki ga je razvila kot otrok zaradi samoobrambe pred grobimi vrstniki, ki so jo nenehno zafrkavali, ker je bila zalita, štorasta, z očali in je bila zaradi tega negotova ter zafrustrirana. Ergo: to, da je najbolj priljubljena pisateljica za najstnike, je povsem razumljivo.
Pot do tega pa je bila malce ovinkasta. Prvi ovinek je bila šola, s katero z Deso nista bili prijateljici, ker je bila prepričana, da je šola »zarota zlih sil«. Kar nekaj srednjih šol je zamenjala, iz nekaj so jo vrgli zaradi špricanja, zato se je nehala truditi z njo. Bila je varuška v vrtcu, tehnična risarka, negovalka duševno prizadetih otrok, za kar prizna, da je bilo zelo naporno, a zadovoljujoče. Vmes sta šli s prijateljico še na pot okoli sveta, ki se je po enem mesecu končala v Turčiji in Grčiji, kjer sta prodajali svojo kri in obirali pomaranče. In zvezda Šumija je bila, v tistih najbolj cvetočih hipijevskih letih. »Vedno je bila živahna, oblečena v nekakšne pisane in ohlapne halje, drla se je in smejala kot kakšen patetičen tropski ptič in letala z enega konca lokala na drugega, prhutala iz ene družbe v drugo, tako da je je bilo povsod polno, vmes pa zbijala šalo za šalo,« jo je opisal Blaž Ogorevc v Mladini.
Profesionalna besedokovka
Muckova je kasneje dejala, da si je Blaž pol zapisanega izmislil, saj sploh ni bila princesa Šumija, ker če je hotela biti v središču zabave, je morala prej kaj popiti, ker jo je bilo sicer strašno sram. Njo, ki je pri sedmih prvič stopila na gledališki oder. A v Šumijevih časih je bila zaljubljena v slikarja Barda Iucundusa, tedaj veliko zvezdo Gledališča Pupilije Ferkeverk. Iz tiste neizpolnjene ljubezni je v časih opevane svobodne ljubezni začela pisati ljubezenske zgodbe za Anteno. In samo kot opomba: še zdaleč ni edina slovenska pisateljica, ki je svojo besedno kariero začela s pisanjem ljubičev in seksičev za to nekoč legendarno revijo. Menda jih je napisala na tisoče strani in od tega živela. Prvič od svoje besede, odločena, da bo delala le po naročilu, ne pa iz notranjega pisateljskega vzgiba. Profesionalna besedokovka skratka.
Z Antene je prešla na PIL in ustvarila za vse tedanje najstnike legendaren lik tete Justi, ki je svetovala o poljubljanju in ogrcih ter vseh drugih tegobah najstnikov v času pred facebookom. Hip zatem je že pisala svojo prvo mladinsko knjigo in se specializirala za najstniške ljubiče, take, kot jih ji je ob enem od naročil za knjigo opisal pokojni urednik Mladinske knjige Vasja Cerar: »Ljubezenske knjige za najstnike, ki se dogajajo do pasu.« Vse drugo o njenem delu piše na wikipediji ali v številnih domačih nalogah in seminarjih, ki jih morajo o njej sedaj pisati sodobni šolarji. Ne piše pa to, da sprejme tudi taka naročila za klepanje besed, kot je bila kratka biografija Milana Kučana v humorni obliki.
Tam tudi ne piše o drugi strani življenja profesionalnih pisateljic, o finančnih mukah, stresu, padajočih honorarjih – tudi o tem Muckova veselo trosi v svojih kolumnah, najbolj znameniti ravno v sobotni prilogi časopisa, ki ga držite v rokah. Kot tudi o depresiji, s katero se sooča že od otroštva in je o njej prvič pisala pred več kot dvajsetimi leti, ko je bilo to še tabu, nekaj, kar se skriva v mračnih sobah, pa čeprav je prepričana, da je to epidemija 21. stoletja. Popolnoma brez zadrege prizna, da golta antidepresive. Kot tudi, da je bila odvisna od računalniške igrica sims in da nima facebook profila s svojim imenom, da pa je imela lažnega in se je neizmerno zabavala ob vohljanju po medmrežju. Ter da že deset let ni več na dietah, ker se ima končno rada takšno, kakršna je. In mi tudi.
