Sogovorniki v kuharskih oddajah
Pa smo že pri političnih temah, pri katerih se tudi kdo razburi in se potem vse skupaj lahko spremeni v prepir o tem, kdo ima daljšega, kar bi utegnilo biti zanimivo, če se ne bi ponavljalo že petindvajset let z istimi ksihti in besedami. Potem je tu 256 pogovornih oddaj ali talkshowov, ki so večinoma na TV Slovenija. V njih voditeljica, a tudi moški izpraševalci niso redki, vrta v sogovornika, ki mu na obrazu jasno piše, da raje crkne, kot da bi povedal tisto, kar hoče izvedeti od njega, in se potem vrtita kot mačka okrog vrele kaše celo uro. Sogovornike imajo celo voditelji v slovenskih kuharskih oddajah (vsaj v večini le-teh), v tujih pa je to redkost. Tam je kuharski mojster sam po sebi tudi dovolj dober pripovedovalec in vir resnično obsežnih informacij. Pri nas pa: »A imaš rad peteršiljček?« »Ja, moja mama ga da povsod.« »O, kako zanimivo! Kaj takega pa še ne!« In hihihihi – do nezavesti. O zgodovini in učinkih peteršilja na okus hrane in telo ne izveš kaj dosti. Verjetno se zgovorni kuhar/ica boji, da si bo med prebiranjem knjig zlomil/a noht. Pa kaj bi se trudili z nabiranjem znanja? Praznino vedno lahko reši površen klepet o čemerkoli. Vedno in povsod.
Obrnem na propagandni program, TOP ŠOP ali nekaj takega. Saj veste, vzmetnice, gospodinjski aparati itd. Sploh nimajo slabih izdelkov. Sploh ne. Tudi sama sem že kaj kupila pri njih in večinoma sem bila zadovoljna. Toda kaj, ko sploh ne morem gledati tako dolgo, da bi izvedela, kaj prodajajo. V kadru z izdelkom se namreč vedno vsaj dva POGOVARJATA! Eden je neveden bebo, drugi mu v preprostem jeziku razlaga, kako mu je dotični produkt rešil življenje, ko je bil že tik pred propadom ali celo smrtjo. Odkar pa ima ponev za belgijske palačinke, je kot nov. Vedno pa delujeta, kot da sta se pravkar srečala. V smislu: »O, živjo, kaj pa ti tu? Kako pa si?« »Živ obup! Konec je z mano! Ne vem, zakaj še sploh živim!« »Hej! Jaz sem bil prav tak, dokler si nisem kupil te preproste naprave za lupljenje krompirja!«
Čvekanje med tekmo
Ne vem, ali ste opazili, da čvekajo tudi pred vsako tekmo, med njo in po njej. In to cele ure. Pa še nekaj sem zaznala. Pogovarjajo se nonstop tudi v otroških in mladinskih oddajah. Tudi tam praktično ne počnejo nič drugega. Večinoma je tako, da se otrok ali nekdo, ki se pretvarja, da to je, pogovarja o splošnih temah z nekom, ki je odrasel, a se pretvarja s tem, da se trudi biti smešen in čudaški, da sta na istem nivoju ali da je še bolj neveden od otroškega sogovornika. Pogosto pa se nekdo pogovarja tudi s kako retro lutko, kot da zaprašeni Taček ni bil dovolj. Baje se otroci na ta način največ naučijo. Skozi dialog. Hm. Mi smo se učili tudi skozi zgodbe, pravljice, igro … Najbrž nas to zdaj tepe, ker se slabo znajdemo v svetu pogovarjanja, saj so nas nespametni starši kratkovidno učili nekaj tako nepomembnega, kot so dejanja. Zakaj bi bil dejaven in deloven, če se lahko namesto tega uspešno pogovarjaš? Tako bi te pobarala današnja mladež. Da je temu res tako, dobijo naši potomci kronski dokaz v resničnostnih šovih a la Kmetija in Big Brother. Tam menda res tudi nekaj delajo, ampak mi jih večino časa vidimo predvsem takrat, ko se pogovarjajo. Zgolj o sebi in drug o drugem. Do blaznosti. Kot da je neka Francka iz Motovilca zdaj, ko sedi za mizo na televiziji, najbolj pomembna oseba na svetu. Ever. Ona vse ve, je najbolj pametna in čustvena in občutljiva in se ji godijo največje krivice. Res, interniranci med vojno so imeli stokrat večje privilegije. Čeprav domicil in certifikat za čustvene izpade ima gospa Zvezdana Mlakar. Kar vtipkajte v Google ali na youtube »Zvezdana jok« in ven bo vrglo precej rezultatov (in komentarjev). Izrazi na njenem obrazu, medtem ko posluša sogovornika, pa so bili nazadnje videni v ruskem filmu iz leta 1932 po romanu Maksima Gorkega »Mati«. Igralci so pač zelo specifični voditelji.
Sporočilo, ki ga dobiva mladež na TV-ekranih (kolikor mladi sploh še gledajo televizijo), je: Glavno, da znaš uspešno debatirati, tako boš v življenju prišel dobro skozi, po vsej verjetnosti pa tudi v medije. Starši so ga nasankali. Že jaz sem pri svojih otrocih naletela na to težavo. Če so ga kaj biksale, smo, namesto da bi sledila učinkovita vzgojna kazen (taka, ki je izvedljiva in ni povezana z nasiljem), cele ure debatirali o tem, kaj se je ali se ni zgodilo in kdo je kriv za to. Svoja (ne)dejanja so znale včasih argumetirati mnogo bolje kot tisti, ki jih vlačimo na sodišča zaradi velikih gospodarskih ali koruptivnih prekrškov, pa jim ne moremo ničesar. Včasih me je kar zazeblo: vzgojila sem govorniške pošasti.
Televizija sama pojasnjuje, da skozi nebroj talkshowov in pogovornih oddaj, ki jih poskuša zamaskirati v druge formate, samo vzgaja in ob tem še zabava narod. S tem strumno začne že ob sedmih zjutraj in vztraja do zadnje oddaje. Ko trdi, da nas vzgaja, misli, da smo tako bebavi, da vzgojo potrebujemo in da je drugje ne moremo dobiti, povrhu tega pa še to, da tem pojasnilom za takšno količino pogovornih oddaj tudi verjamemo. Problem je namreč zgolj v tem, da ni denarja za drugačne oddaje. Kaj pa je lahko ceneje kot v studio z reciklirano scenografijo (v večini oddaj je sploh ista, le luč je drugačna) postaviti stol, dva in včasih še kak slaboten kavč zraven ter vanje posaditi goste, ki so vsi brez izjeme zastonj, po možnosti znani obrazi, ki že desetletja ne vedo povedati nič novega, se pa zaradi promocije tu in tam le morajo pokazati. Pa še obleko prinesejo svojo. Tudi kamer in preostale tehnične ekipe je v teh primerih zelo malo. Ja, taka oddaja je praktično zastonj. Pa da ne boste mislili, da mi čvekanje po radiu ne gre na živce. Totalno. Ampak tam je na nekaterih postajah vsaj več glasbe.
