Prvič, zaradi tega, ker so ves čas krivi. Če kaj naredijo, naredijo narobe, če nič ne naredijo, so še bolj krivi. Lep primer je zdravstvena ministrica. Vsi tolčejo po njej, če se nič ne zmeni s sindikati, še bolj tolčejo po njej, če končno z njimi sklene sporazum. Ves čas je kriva, ker še ni izvedla zdravstvene reforme, zdaj je kriva, ker je reformne predloge dala na plano. Logično, da jih bodo vsi raztrgali.
Drugič, na stolčkih presedijo malo časa. Ves čas so v frki. Ali zaradi kopice težav na lastnih ministrstvih, potem zaradi stalnih napadov opozicije in na koncu zaradi napadov znotraj koalicije. Preživeti v tej trojni razcefranosti na stolu je res umetnost.
Tretjič, vsi so v principu bed gaji iz kavbojk. Vsak se lahko na njih spravi takoj, ko v deželi ni nobene katastrofe.
Ja, televizije živijo od katastrof. Najljubše so letalske nesreče, sledijo naravne katastrofe, najbolj pa je priljubljeno spremljanje razpadanje vlad in koalicij. Vsi po vrsti, od Petre Kerčmar, Uroša Slaka do Rosvite Pesek, so že nekaj časa nesrečni, ker se koalicija še ni sesula v prah. Že vso jesen se njihove napovedi začenjajo z »maje se koalicija«, »v koaliciji vre«, »smo pred razpadom koalicije« in »to bo velik preizkus za koalicijo«. Zraven padejo še začimbe z izjavami Karla Erjavca ali Matjaža Hana ter pogromaški tvit kakšnega opozicijskega politika. Janez Janša je z zadnjim tvitom presegel samega sebe. Ne gre več za cinične in hudomušne pripombe, temveč za pesnitev. Pesem z naslovom »Mandat obraza novega je kratek« se lahko bere kot kratka zgodovina novejše slovenske zgodovine. Vsakega od njegovih nasprotnikov je odnesla kakšna afera, nesposobnost, trenja med strici iz ozadja ali zlagane obljube.
Briljantnost pesnitve pa je kraj izjavljanja. To ni parlament ali kakšen strankarski shod, ampak eksotični otok Mauritius. Šele ko si daleč stran, lahko vidiš realnost. Janezu se ni treba oglašati v poslanskih klopeh, dovolj je, če napiše pesem nekaj tisoč kilometrov stran. In TV-voditelji tukaj in zdaj brezprizivno uresničujejo njegove želje. Pokazati, kako gre vse k vragu.
Pri tem je treba najti še enega notranjega sovražnika. To je javni sektor. Demonizacija vseh javnih uslužbencev se ne ustavlja. Če so ministri le simboli, so vsi drugi realna masa, ki nas vleče k tlom. Zaradi njih nam gre slabše, zaradi njihovih plač smo vsi skoraj na robu revščine in vse v javnem sektorju je treba pribiti na križ. Logika, ki nam jo je servirala Petra Kerčmar v minulem tednu, je preprosta: vsak evro, ki ga dobi nekdo v javnem sektorju, gre iz davkoplačevalskega žepa. Priljubljena fraza se glasi: vse na račun tistih, ki ustvarjajo. Torej, od tebe, mene in vseh njih. Mi redimo to ogromno vojsko zajedavcev. Vojsko kobilic.
Čudno, da ta teden ni nihče od teh voditeljev znorel, ko so res prave finančne kobilice na primeru Heliosa pokazale, kako se realno krade davkoplačevalcem. Kako v dobrih dveh letih z nič lastnega kapitala ustvariti več kot sto milijonov evrov profita. Z enostavnim odpuščanjem, zategovanjem in preprodajo. In to v realnem sektorju. Pri tistih, ki na svojih plečih nosijo sovražnike številka ena iz vrst javnega sektorja.
Naši športniki tudi pripadajo javnem sektorju. Resda nekaj tudi sami zaslužijo, ampak v bistvu potujejo po svetu na račun davkoplačevalcev. Edino, kar nam vrnejo, je veselje, ponos in zadovoljstvo, ko jim nekaj uspe. In še bolj nezadovoljstvo, ko popolnoma razočarajo. Te dni se je to zgodilo našim rokometašicam. Najprej nabijejo največje favoritke, potem katastrofalno izgubijo z naslednjimi tekmicami. In grejo domov.
Domov se je vrnila za nekaj dni tudi naša junakinja začetka zimske sezone Ilka Štuhec. Pričakali so jo najprej na letališču in potem na trgu. Slišali smo pohvale pa kako so meščani ponosni in kako je vse končno povrnjeno.
Poročevalci in izpraševalci pa so spet odpovedali. Niti eden ni pred kamerami sproduciral kakšnega pametnega vprašanja. Še vedno so bila vprašanja v stilu, kako se počutite, kakšni so občutki, kako vam je to uspelo, kako je zdaj poplačan ves trud in koliko je za to zaslužna požrtvovalna mama. Ja, za Ilko stoji mama, ki ni odnehala. Je vse v eni osebi: trenerka, serviserka, menedžerka in psihologinja. Pri sosedih so imeli očeta Kostelića, mi imamo mamo. Slovenska mati je arhetip, ki nas drži pokonci. Ena je rodila brate Prevc, druga se žrtvuje za Ilko. Pri Ilki je ena stvar, ki nas bo to zimo držala pokonci. Njen nasmeh. Njena pozitivnost. Ni upanja, da bi se je nalezel kdo od naših TV-voditeljev…
