Na dvoriščih komunalnih podjetij se spet kopiči odpadna embalaža. Toda skladovnice nenadzorovano in nepravilno skladiščenih odpadkov ne nastajajo zgolj zato, ker ministrstvo za okolje in prostor oziroma vlada za letošnje leto še vedno ni določila prevzemnih deležev šestih družb za ravnanje z odpadno embalažo. Nekatere družbe (DROE) še niso prevzele niti vse odpadne embalaže iz preteklih let.
Kje konča odpadna embalaža
Največ težav imajo komunalna podjetja z DROE Interseroh. »V Snagi celo leto skladiščimo v povprečju 1100 ton neodpeljane embalaže na mesec, od tega je več kot 800 ton od družbe Interseroh,« so sporočili iz ljubljanskega podjetja in dodali, da strošek skladiščenja embalaže več kot sedem dni znaša 13.200 evrov na mesec oziroma dobrih 158.000 evrov na leto.
Direktorica Interseroha Darja Figelj medtem trdi, da podjetje izpolnjuje vse svoje zakonske obveznosti. Do različnih interpretacij o tem, koliko odpadne embalaže bi morali prevzeti, po njenem prepričanju – ob nedorečenih prevzemnih deležih za letošnje leto – prihaja zato, ker ni jasno, koliko odpadne embalaže sploh zberejo komunalna podjetja vsako leto. Med odpadki, ki jih pod oznako odpadna embalaža prevzemajo od komunalnih podjetij, se namreč znajde marsikaj, od bioloških odpadkov do kosovnega in gradbenega materiala. »Po sortiranju je zgolj približno četrtina odpadne embalaže primerna za reciklažo, tri četrtine pa predstavljajo mešani in drugi komunalni odpadki. Za primerjavo, naša sestrska podjetja v Avstriji in Nemčiji od izvajalcev prevzemajo odpadno embalažo, v kateri je 80 odstotkov odpadne embalaže, mešanih ali drugih odpadkov pa približno petina,« poudarja direktorica Interseroha.
Kdo komu jemlje
Rešitev bi bili po njenih besedah javno dostopni in preverljivi podatki o količinah zbrane embalaže, ki bi poskrbeli za transparentnost sistema. Toda Sebastijan Zupanc, direktor Zbornice komunalnega gospodarstva pri GZS, poudarja, da komunalna podjetja prav vse evidence o zbrani odpadni embalaži že imajo in skladno s temi podatki v deležih, kot jih določi ministrstvo oziroma vlada, embalažo tudi oddajajo posamezni družbi za ravnanje z odpadno embalažo.
»Nikakor se ne moremo strinjati niti z navedbami Interseroha o nečistočah, ki se jih ne da reciklirati in so zato obveznost komunalnih podjetij. Večine drobne embalaže, kot so recimo vrečke bombonov, vsaj za zdaj ni mogoče reciklirati in imajo zato DROE stroške z njihovim odstranjevanjem. Na drugi strani nikoli ne prevzamejo embalaže, ki konča v mešanih komunalnih odpadkih. Zanjo mora poskrbeti obdelovalec teh odpadkov, ki krije tudi stroške odstranjevanja embalaže,« opozarja Zupanc.
Medtem ko preostalih pet družb za ravnanje z odpadno embalažo (Slopak, Gorenje Surovina, Dinos, Recikel in Embakom) molči, ker po besedah skupnega predstavnika v okviru GIZ Skupnih shem Dejana Zvera ne želijo komentirati ravnanj posameznih članov, se Figljeva in Zupanc strinjata vsaj v enem. V Sloveniji bi nujno potrebovali poostren nadzor nad vsemi vključenimi v ravnanje z (odpadno) embalažo in hkrati korenite spremembe obstoječega sistema.
Tudi inšpekcija se je odpovedala zabojniku za kovine
Komunalna podjetja napovedujejo javni protestni shod, če jih ministrstvo za okolje in prostor ne usliši, a slednje predlog zakonskih sprememb napoveduje šele za prihodnje leto. Je pa okoljska inšpekcija medtem KSD Ajdovščina naložila, da mora do konca maja 2017 poskrbeti za odstranitev odpadne embalaže, ki jo hrani že več kot leto dni. »Na osnovi tega smo Interserohu poslali dopis z zahtevo po prevzemu skladiščenih odpadkov, ki bi jih ta DROE po naših podatkih morala prevzeti. Na odgovor oziroma izvedbo še čakamo,« pojasnjuje direktor ajdovske komunale Egon Stopar.
Očitno so si inšpektorji po tem, ko je ministrstvo ugodilo pritožbi komunale, premislili in od podjetja v drugi odločbi ne zahtevajo več, naj iz stare embalaže najprej izloči kovine in jih Interserohu nato preda ločeno od preostale odpadne (plastične) embalaže. Četrtega zabojnika za kovine pred vrati gospodinjstev tako očitno vendarle ne bo.
