»Po šoli najraje sestavljam puzzle. Če je sonce, grem rad ven. Rad mečem na koš, se gugam, vozim s kolesom, najraje pa pomagam Tonetu in zabijam žeblje v deske, ki jih že kje najdem,« nam je sijočih oči radoživo zaupal za svoja leta nekoliko droban, a zgovoren drugošolec, ki je skupaj s svojo sestrico pri Pestotnikovih v Lukovici v reji že tretje leto. »Sestrica, ki hodi v vrtec, najraje vrti vrtavke z Elzo in Ano ali pa barva pobarvanke,« je dodal in tudi v njenem imenu povedal, da jima je v Lukovici lepo, da imata veliko prijateljev, zdravnikov pa se nič ne bojita, je še pribil in pogumno odhitel k zobozdravniku.
Dan prej sta bila s sestrico pri logopedu, prejšnji teden pri pedopsihiatru, redno obiskujeta psihologa, fiziatra in še kup drugih strokovnjakov, ki se skupaj z njuno rejnico Matejko Pestotnik in njenim možem Tonetom trudijo, da bi se njuno otroštvo čim prej čim bolj približalo otroštvu, ki bo nekoč tudi njima vzbujalo lepe spomine. »Do takrat pa nas vse čaka še veliko dela,« si ne delata utvar rejnika in pristavita, da zna življenje pisati tudi trde zgodbe. Zgodba njunih rejencev je zagotovo ena izmed njih. Še kot malčka sta se namreč igrala z vnetljivo snovjo, ki je zagorela in jima zadala hude opekline po vsem telesu. Njuna obraza in roke, ki so bile najbolj izpostavljene, zato še vedno ščitijo kompresijski povoji, vsake toliko časa pa jima morajo najbolj prizadete dele kože tudi presaditi.
Ne boli le koža
»Še odrasli bi težko prestali posege, ki so že za njima,« ljubeče potarna Matejka in s pogledom ošine moža, ki se strinja, da sta otroka prava borca in da si njunega tako hitrega napredka ni upal pričakovati nobeden od njiju. »Ne skeli le koža, tudi rane na duši potrebujejo svoj čas,« pravita. »Pa sva mislila, da sva že vse videla.« S prijaznim nasmehom razložita, da sta vzgojila štiri svoje otroke, v njihovem domu pa so ponudili zavetje že skoraj 50 tako in drugače prizadetim rejencem. Seveda ne vsem hkrati. Z rejništvom v najbolj rejniški občini v Sloveniji se je namreč ukvarjala že Tonetova mama, rejence pa so v družini občasno sprejemali že prej, ko rejništvo še ni bilo organizirano.
»Za mizo nas je včasih sedelo tudi po enajst,« se spominja Matejka časov, ko je izgubila službo in se je poleg svojih otrok posvetila še skrbi za rejence. Takšna je pač tradicija teh krajev, da vse, kar imaš, deliš s tistimi, ki še tega nimajo, razloži Matejka in doda, da so nekateri prepričani, da je to lahek kruh. »Pa ni. Če pri tem nisi s srcem, hitro obupaš. To je služba, ki traja 24 ur na dan, ki nima ne bolniške ne dopusta, z otrokom pa na svoj dom nekako sprejmeš tudi njegove starše…« našteva. Kot predsednica domžalskega društva rejnic in rejnikov pa verjame in upa, da dobrih ljudi v njihovih krajih kljub temu nikoli ne bo zmanjkalo. Pa naj bo država še tako stiskaška, pravi in obžaluje, da ji je zmanjkalo denarja celo za vsakoletne tabore na morju, na kar imajo tako rejenci kot rejniki le najlepše spomine. S pomočjo domžalskega centra za socialno delo in s srečanji, predavanji ter izleti, ki jih še organizirajo, pa je zelo zadovoljna, saj druženje z enakimi in izmenjava izkušenj nikomur ne more škoditi, je prepričana.
Da opravljajo rejnice in rejniki izjemno plemenito poslanstvo, meni tudi Marta Tomec, svetovalka za rejništvo v domžalskem centru za socialno delo. Rejencem se je lažje vključiti v okolje, kjer so sprejeti in jih je veliko s podobno izkušnjo, pravi in doda, da dobrih rejniških družin nikoli ne more biti preveč. Kot še pravi, imajo rejenci vse več posebnih potreb in vse dlje ostajajo v rejništvu, saj njihove starše zvečine pestijo duševne motnje ali resne zasvojenosti. Med slednjimi prednjačijo alkohol in droge, a je vse več tudi internetnih zasvojenosti.
Tukaj so, naši so!
»V občini smo ponosni na našo več kot stoletno rejniško tradicijo, na vse naše rejnike in vseh 75 rejencev, ki trenutno žive z nami,« pravi lukoviški župan Matej Kotnik, ki se, kot pravi, še nikoli ni soočil z najmanjšim pomislekom ali očitkom občana, ki bi letel na skrb za rejence. »Pa četudi nam država naše plemenitosti niti najmanj ne vrača. Pravzaprav je do nas zelo 'mačehovska', saj tudi dohodnino za rejence, ki živijo pri nas, odmerja njihovim matičnim občinam, kjer so le prijavljeni. Mi pa imamo kar deset odstotkov učencev rejencev oziroma za kar tri učilnice. Tudi za njihove prevoze v šolo, največkrat z najbolj oddaljenih kmetij, moramo poskrbeti sami,« očita državi župan Kotnik.
Pravi, da so pričakovali, da se jim bo oddolžila vsaj ob gradnji podružnične šole v Blagovici, kjer so zgradili prav toliko razredov, kot jih na matični šoli zapolnjujejo rejenci. A se ni oddolžila, poudari in doda, da zaradi tega za svoje rejence nič manj ne skrbijo. »Tukaj so, naši so,« pravi in spomni, da so bili v Črnem grabnu rejenci, še preden je njihova priljubljena medicinska sestra Jelka Komotar orala ledino na področju organiziranega rejništva. »Tudi moja stara mama je v naš dom sprejemala rejence, med drugimi pesnico, publicistko in psihologinjo Zvezdano Majhen. Pa še veliko drugih rejencev je pri nas odraslo v zelo uspešne in spoštovane ljudi. Nekateri so v občini tudi ostali. V prejšnjem mandatu smo kar tri izmed njih izvolili v 15-članski občinski svet. Tudi ta mandat imamo v svetu nekdanjega rejenca, ki je uspešen podjetnik,« še pove župan.
