Danes bi tako papež Gregor Veliki, ki je prvih sedem smrtnih grehov zapisal, kot tudi Dante Alighieri, ki jih je potem v svoji Božanski komediji marketinško promoviral, imela v bogati ponudbi z izbiro osmega smrtnega greha težko delo. Ali pa tudi ne, odvisno od tega, kateri stranki bi pripadala. Pri modro-rumenih je recimo vedno vse relativno.
Alfa samec se lahko pohvali s petimi, ker mu recimo pohote in lenobe še niso uradno očitali. Za zdaj še vedno deveti najlepši predsednik na svetu pa je tako poln napuha, prvega smrtnega greha, da za preostalih šest sploh ni prostora. Ampak nihče ni popoln, vsi smo samo ljudje, ali ne, in zato tudi sam v sebi občasno najdem vseh sedem grehov, pa tudi osmega, o katerem bom danes pisal.
Negativne lastnosti človeškega značaja, zbrane v sedmih smrtnih grehih, so danes še vedno aktualne. Le njihova medijska podoba se je korenito spremenila. Homo politicus se jim je naučil spreminjati predznak. Demokracija pač prenese vse.
Sedem smrtnih grehov
Recimo napuh (superbia), ki je v življenju navadnega človeka nedvomno slaba in zaničevanja vredna značajska poteza, pomaga strankarskim kandidatom k zmagi na volitvah. V volilnih štabih napuhu pravijo izražanje samozavestne vizije in voditeljskih sposobnosti. Do kod bi recimo prilezla zmagovita ameriška rumena omela, če ne bi znala prvega smrtnega greha obrniti sebi v prid?
Pohlepu (avaritia) se danes reče poslovna žilica, brez katere si recimo sploh ne moremo predstavljati pornografske industrije, ki je zgrajena na tretjem smrtnem grehu. Pohota (luxuria) je po mojem prepričanju prišla v izbor zaradi pogostega poželenja po ženi drugega, še bolj verjetno pa je, da kot posledica zapovedanega celibata, ki je še vedno toplo gnezdo pedofilije. Pohota danes nastopa kot atribut zdravja. Nekateri jo prav po filozofsko enačijo z zdravim apetitom. Dober tek! Najpomembnejša je pravočasna zaščita, potem pa naj grejo vsi vsak po svoje. En skok čez plot na dan odžene doktorja stran!
Jeza (ira) je dandanes argumentirana kot legitimna posledica nezaslišanih krivic, ki se ljudem iz najrazličnejših razlogov dogajajo na vsakem koraku. Včasih smo jo morali znati krotiti, danes pa je medicinsko priporočljiva, saj odpravlja stres in razbremenjuje psiho. Postala je univerzalen ventil in kmalu jo bomo dobili tudi na recept, saj je človek, ki v sebi ne kuha prav nobene jeze, nedvomno bolan in zrel za psihiatra.
Požrešnost (gula) pride na vrsto takoj, ko jeza popusti. Ko nismo več jezni, je čas za nagrado. Hecno, da so po navadi najbolj požrešni prav tisti, ki deklarativno trdijo, da niso. Tisti najbolj skromni, bogaboječi, razumevajoči in usmiljeni hočejo posedovati gozdove, gradove in palače, denar davkoplačevalcev in oblast. Prepričan sem, da je takšna požrešnost tista, na katero opozarja peti smrtni greh, in ne požrešnost, opisana v vicu o bruhanju zelja s klobaso, med katerim baje na našem severozahodu stiskajo zobe in se v mislih glasno spodbujajo: »Klobase pa ne dam!«
Zavist (invidia) je najbolj razširjena v malih narodih, zato je imamo mi dovolj za izvoz. Miha Mazzini je pred časom predaval o razliki med palačinkasto in piramidasto družbo. Zdrava in uspešna naj bi bila piramidasta družba, v kateri si slehernik želi doseči družbeni položaj tistega nad sabo, tako da se od njega uči, namesto da bi mu uspeh zavidal. V naši palačinkasti družbi pa je ravno obratno. Vsak napravi prav vse, da bo tistega uspešnega nad sabo sklatil na svoj nivo. Tako se imamo res radi samo v negativni selekciji in stopicanju na mestu, po načelu, naj sosedu krava crkne. Tam, kjer murke cveto, tam, kjer ptički pojo!
Na pravljičnem, nehvaležnem sedmem mestu med smrtnimi grehi pa je lenoba (acedia). Moram priznati, da lahko z današnjega zornega kota izbor uboge lenobe opraviči samo avtorjev peti smrtni greh, se pravi požrešnost. Papež Gregor Veliki se je očitno bal za svoje prihodke, saj bi poležavanje podložnikov lahko temeljito ogrozilo njegov status in način življenja. Danes vemo, da je največ praktičnih izumov in izboljšav, ki so temeljito poenostavili naša življenja, izumila prav lenoba. Zelo popularen slogan, lenoba, zvest ti bom do groba, je sicer zavit v ironijo, ampak… he, he.
Osmi smrtni greh je nostalgija (peractorum). Nedvomno. Ne samo jugonostalgija, tudi druge nostalgije so smrtno nevarne za tipičnega Slovenceljna, kot ta, danes prevladujoči del domače populacije, poimenuje moja gimnazijska sošolka Vesna Godina. Upravičeno pričakujem, da mi bo Vatikan potrdil izbiro in nostalgijo uradno prepoznal in priznal kot osmi smrtni greh. Če jih najdem še šest, se bo mogoče izpod kakšnega pogumnega peresa zapisala Božanska komedija II. – Lucifer, Mamon in Belcebub vračajo udarec.
Kako ozdraviš nostalgijo?
Pred časom sem bil prepričan, da je osmi smrtni greh mešanje uniona in laškega piva v istem kozarcu. Takrat sem se tudi sam bal, da me bo takoj po prvem požirku ubila strela. Pa me ni. Bi pa bil tak, zmešan pir, ki sem ga tudi poimenoval smrtni greh, nedvomno zanimiva stična točka za zeleni in vijoličasti del slovenskega naroda. Nostalgija je vsakemu novemu režimu resen trn v peti.
Zadnje čase se veliko piše o globoko zmotni in tudi znanstveno neupravičeni nostalgiji, ki se je razpasla med razočaranimi državljani. Avtorji, dežurni varuhi edine resnice, pravijo, da se nam samo zdi, da se je včasih živelo bolje. Pravijo, da je to zato, ker smo bili takrat mladi, da nam zato nekritični spomin ohranja samo lepo in zbriše vse slabo. Na tak način, kot deluje selektivni spomin na služenje vojaškega roka v JLA. Za obvezno vojaščino imajo nedvomno prav. Spomnimo se samo zabavnih oslarij in novih prijateljev, na čučavce, vočno kocko, stare konzerve, dizanje zastave v spodnji majici pozimi in vsakodnevno režimsko propagando pa smo pozabili.
V isti koš selektivnega spomina trpati statistična dejstva o zagotovljenih delovnih mestih, o pravicah delavcev in pogojih dela, o vsakoletnih počitnicah na morju, o delavskih stanovanjih in brezplačnem zdravstvu in šolstvu, o domačih tovarnah in uspešnih blagovnih znamkah, o kakovostni glasbeni sceni in vrhunskih športnih rezultatih pa prav gotovo ni na mestu. Že samo pisanje na tak način jih postavlja v čudno luč! Kot da bi pozabili, da smo še vedno živi, mi, ki smo ta zločinski socializem vseeno preživeli. Verjetno smo zato tudi nujno potrebni današnje prevzgoje?
Mogoče je prišel čas za kakšen uraden priročnik, kako pravilno ovrednotiti spomine? Recimo, če se mi med ogledom črno-belega posnetka zmage jugoslovanske košarkarske reprezentance nad ZDA, ko iz publike posveti napis Luna vaša, zlata naša!, zabliskata solzi v očeh? Sem resno bolan, okužen z jugonostalgijo? Kje naj poiščem pomoč?
Kaj pa, če bi država ustanovila center za boj proti nostalgiji, v katerem bi starejšim državljanom z nebolečim postopkom izbrisali stare spomine? Naj parlament v uradni proceduri sprejme odločitev, koliko let spomina bi nam dovolili zadržati. Šestindvajset? Brez čevapčičev in dalmatinskih popevk?
Kako pa bi opredelili najmlajšo nostalgijo, fantomsko nostalgijo, ki poveličuje Karantanijo, ki govori o skandinavskem izvoru Slovencev, o neslovanskih Venetih, ki naj bi jih imeli v svojih genih? Predvidevam, da se že kuha ideja, kako jo čim prej spraviti v osnovnošolske učbenike.
Ampak varuhom edine resnice moram vseeno priznati, da sem jugonostalgičen samo do glasbe in košarke. V državniškem smislu se mi mnogo bolj kolca po Avstro-Ogrski. To je bila enaka ječa narodov kot Jugoslavija in zdaj Evropa, ampak bistveno bolj kakovostno organizirana država svojega časa. V vsa večja mesta je pripeljala železnico, postavila gledališče, opero, mestni park in bolnišnico. Zelo verjetno se komu sliši čudno, ampak načeloma vsekakor drži.
Franc Jožef bi nam že zdavnaj postavil drugi tir.
