»Gospod predsednik…« je rekla z zamolklim glasom, s kakršnim govorijo vdove na pogrebih ljubljenih mož. »Gospa Trump,« je rekel Miro vzhičeno. Še nikdar se ni toliko sreče zbilo v samo dve besedi. »Ne morem vam povedati, kako srečni in ponosni smo Slovenci zaradi vas. Ne Tinine ne Petrove zmage in ne Danilov poraz nas niso tako osrečili.«
»Hvala,« je rekla Melania, Miro pa je nadaljeval: »Le eno željo imam. Eno drobno željico.« »Povejte, gospod predsednik.« »Bi mi lahko poslali fotografijo iz spalnice Bele hiše, ko se vselite vanjo? Mi bi jo objavili na predsedniškem računu na twitterju s pripisom 'Slovenija vstopila v Belo hišo'. Bilo bi duhovito, se vam ne zdi? In odlično za promocijo Slovenije v tujini. Ker kdo ne bi pisal o bivši komunistični državi, ki ji je kot prvi uspelo priti v EU, Nato in še v Belo hišo?«
Komaj je Miro odložil, je Melanijin telefon spet zazvonil. Tokrat jo je klical slovenski zunanji minister Karl Erjavec, zadovoljen, ker je posebni enoti slovenskih obveščevalcev ekspresno, v zgolj treh dneh, uspelo vzpostaviti zvezo z novopečeno ameriško prvo damo: »Melania! Stop. Tukaj zunanji minister Erjavec. Stop. Dober večer. Stop. Čestitke za zgodovinski dosežek. Stop. Rudolf Maister je obranil severno mejo. Stop. Ti pa si nam pokazala, da ni meja, ki jih Slovenci ne bi mogli prečkati. Stop. Tebe nam zavida vsa svetovna diplomacija. Stop. Melania? Melania, se slišiva?«
»Slišiva se, gospod minister.« »Dobro. Eno željo imam. Stop. Rad bi, da hrvaški zunanji minister poči od zavisti. Stop. Rad bi mu pokazal vaš mms. Stop. Iz spalnice Bele hiše. Stop. Mislim, da bi ga to pokopalo. Stop. Malo terana in kranjske klobase za pripravo, potem pa bum. Stop. Kaj pravite, Melania? Stop. Bi šlo? Stop. Melania? Melania, se slišiva?«
Melania je odtavala. Ritmični govor ministra Erjavca jo je uspaval. Utrujena je odložila telefon na posteljo in zaspala. Ko se je čez nekaj ur zbudila, je bilo na telefonu sedemintrideset zgrešenih klicev. Z iste telefonske številke. Melania je poklicala nazaj. Iz slušalke je treščil vanjo glas slovenskega predsednika: »Melanija, najlepša hvala, da si mi vrnila klic, saj se lahko tikava, a ne, saj sva ista generacija in jaz rad tikam ljudi, ki jih imam rad, kako lepo od tebe, da si si vzela čas, upam, da te ne motim preveč, zagotovo imaš veliko dela, biti prva dama Združenih držav je nekaj povsem drugega kot biti predsednik ene evropske državice, jaz si te odgovornosti sploh ne morem predstavljati, jaz tega niti en dan ne bi zdržal…«
»Povejte, predsednik, kaj želite,« ga je prekinila Melania. Ni želela vedeti, kako bi se, če se sploh bi, zaključil uvodni nagovor predsednika Republike Slovenije. V nasprotju z njo si revež namreč ni mogel privoščiti najboljših piscev govorov in je pač govoril, kot je vedel in znal. Vedel in znal pa ni.
»No… moje želje so predvsem namenjene tebi, draga moja Melanija, da bi bili čim bolj uspešni na položaju, kakršnega ni pred teboj zasedal še noben Slovenec. Mislim, Slovenka. Sam imam zase le eno majhno željo…«
»Fotografijo iz spalnice Bele hiše,« ga je spet prekinila Melania, s samozavestjo prve dame Združenih držav, ki si seveda lahko dovoli prekinjati predsednike držav, ki niso članice varnostnega sveta Združenih narodov.
»Ti si zares neverjetna, Melanija. Sploh ni čudno, da si prišla tako daleč,« se je zahahljal Borut Pahor. »Bereš mi misli. Ampak takšne so Slovenke. Jaz imam, verjemi mi, z njimi veliko izkušenj in zato rad rečem, da zdaj, ko je v spalnici Bele hiše Slovenka, mi odločamo, koga bodo Združene države naslednjega bombardirale.«
Tokrat se je Borut Pahor ustavil sam. Ne bi se smel šaliti, je pomislil. Večkrat so ga opomnili, da mu humor ne gre od rok, a kadar je bil živčen, ga je včasih zaneslo in mu je ušlo kaj ponesrečenega.
»Oprosti, Melanija… Šalil sem se… Saj vem, da Združene države nikogar ne bombardirajo,« se je poskušal izvleči iz godlje ubogi Borut.
»Vam pošljem fotografijo, gospod predsednik,« ga je odrešila Melania.
»Hvala, draga moja. Jaz ti bom pa poslal svojo,« je odvrnil Borut.
Melania je mislila, da se predsednik znova šali, a hip zatem, ko se je zveza prekinila, je njen telefon spet zapiskal. Ko je odprla sporočilo, je zagledala selfie predsednika Slovenije v svileni pižami.
Melania je z odprtimi usti strmela v svoj telefon. Težavna naloga, da svojemu trčenemu možu prepreči uporabo jedrskega orožja, je pravkar postala misija nemogoče.
