Potem so se oni prvi zgražali še nad nespametno zapravljenimi štiriintrideset tisoč evri, kolikor naj bi nas stala kampanja Danila Türka, drugi pa so jim odgovarjali, da s tem denarjem ne kupiš resnega članka niti v katalogu Festivala slovenskega filma, kaj šele v Washington Postu, ter da bivšega predsednika z drobižem, s katerim pošten človek včasih še do Sarajeva ne pride, sploh ni imelo smisla pošiljati tako daleč. Kakor vselej, ko gre za čustveno nabite športne ali politične obračune, so bili po tekmi pač vsi pametni in so vsi vedeli, kaj bi bilo treba storiti, da bi Slovenec nasledil Južnega Korejca.
Še najbolj so me zabavali tisti, ki so trdili, da premoremo v naši državi številne boljše in primernejše kandidate, ob katerih bi se stalnim članicam varnostnega sveta zašibila kolena. V državi, ki nima dovolj usposobljenih ljudi za vodenje protikorupcijske komisije, finančnega ministrstva ali slabe banke, naj bi torej živel cel kup ljudi, ki bi bili sposobni voditi organizacijo, kakršni so Združeni narodi.
A dobro, ljudje imajo pravico verjeti v karkoli, kar je po vsem tem medijskem kravalu ostalo, pa je vnovično spoznanje, da živimo v avtistični državi, ki je nepredušno zaprta sama vase in v svoje razprtije. In ne, glavne vloge tokrat ni odigrala užaljena desnica, ona je v vsem tem komajda opazno statirala. Tokrat je blestela predvsem vlada Mira Cerarja, ki se je svojemu kandidatu za enega najvišjih, če ne celo najvišji položaj v mednarodni diplomaciji odločila pomagati tako, da mu je plačala kavo in sendvič, izjemen nastop pa je uspel skoraj celotni levici, ki je ves čas vzvišeno ustvarjala vtis, da bi v primeru, če bi Sloveniji vladala desnica in bi bil naš kandidat za vrh ZN, recimo, Dimitrij Rupel, ona konstruktivno podprla njegovo kandidaturo.
A bojim se, da je resnica povsem drugačna in da bi kot država v primeru Ruplove kandidature izpadli enako otročji. Le neke druge politične stranke bi javno nasprotovale svojemu kandidatu in na skrivaj lobirale za Bolgare ali Srbe: neki drugi mediji bi iz tedna v teden opozarjali na njegovo neprimernost; neki drugi novinarji bi se razpisovali o neslavnem podpisu vilenske izjave in drugih neoprostljivih grehih bivšega zunanjega ministra ter po koncu preračunavali strošek kampanje v plače mladih zdravnikov in pisarili o nespametno zapravljenem davkoplačevalskem denarju; neki drugi slovenski politiki bi se javno hvalili, da so nesebično pomagali zmagati nekemu Portugalcu; neki drugi Slovenci bi se naslajali nad Ruplovim porazom in modrovali o tem, da bi bilo treba kandidirati nekoga drugega, pa četudi Boruta Pahorja.
A žal tega scenarija ne bomo doživeli in naša levica bo lahko še naprej živela v iluziji, da je boljša, odgovornejša in državotvornejša od desnice; žal, ker bo še naprej verjela, da ona ni del problema, in bo še naprej lahko za vsak Teš, za vsako bančno luknjo in za vsak brezciljni ideološki spor s prstom pravičniško kazala na svoje nezrele politične nasprotnike; žal, ker bo še naprej namenoma nasedala na provokacije nekega pokojnega politika, da bi lahko strašila svoje otroke z njegovo preživeto politiko; žal, ker ji ne bo dano spoznati, da je sama enako otročja, nespametna in kratkovidna.
Če bi namesto Danila Türka v New York poslali Dimitrija Rupla, bi morda kdo spregledal, kako idiotska je obsedenost naše levice z odmirajočo skrajno desnico in njenimi patologijami. Morda bi vsaj nekdo naposled dojel, da gre pri vsem tem obračunavanju za brcanje mrtvega konja, in bi svojo energijo raje usmeril drugam. Morda bi se vsaj nekdo prenehal obsesivno ukvarjati s tviti Boža Predaliča in poslanskimi cvetkami Žana Mahniča. Morda bi vsaj nekdo pietetno pustil naši največji skrajno desni stranki, da se sama in v miru pokoplje.
Tako pa bo naposled najbrž obveljalo prepričanje, da je Danilu Türku spodletelo, ker so zapisi Nove24TV, Reporterja in Demokracije imeli več vpliva na odločevalce od Washington Posta, oziroma da je Slovenija ostala brez svojega Ban Ki Moona zato, ker je tako hotel Branko Grims. In nihče se ne bo vprašal, ali se morda brezpredmetnost Türkove kandidature skriva tudi v dejstvu, da naša država ne premore jasne vizije svoje prihodnosti in da zato tudi nima dolgoročnih ciljev svojega diplomatskega delovanja. Da torej nima konkretnih interesov, ki bi nam jih lahko pomagal uresničiti naš človek v New Yorku. Ker če smo se hoteli le bahati s tem, da je predsednik Združenih narodov Slovenec, potem smo res vrgli stran tistih trideset tisočakov.
