Kemal živi brezskrbno in brezciljno življenje atatürkovske elite. Njegova premožna istanbulska družina pripada sekularnemu, zahodnjaškemu svetu, ki se srečuje po dragih ribjih restavracijah, nakupuje v evropskih butikih in se zabava v razkošnih vilah ob Bosporju. Nasprotno je Mevlut, ki kot majhen deček pride iz vasi v Istanbul k očetu, da bi mu pomagal prodajati kislo mleko in bozo, eden od milijonov revnih priseljencev iz od boga in države pozabljenih turških provinc, ki so v drugi polovici prejšnjega stoletja poselili obronke nekdanjega carskega mesta, s svojimi črnogradnjami prekrili hribe in doline ter s svojimi prodajnimi vozički zasedli istanbulske ulice. Med Kemalovim in Mevlutovim Istanbulom ves čas obstaja nevidna pregrada, ki je ne en ne drug nikoli ne prestopita.
V zgodbi o Mevlutu Karatašu, ki se je zaljubil v lepo Samiho, a se je zaradi prevare svojega bratranca Sulejmana poročil z njeno manj lepo sestro Rajiho, Pamuk med drugim pripoveduje tudi o počasnem, a nezadržnem razraščanju preziranega in zaničevanega istanbulskega obrobja, predvsem pa o neštetih nevidnih borcih za preživetje, ki bodo postali zares vidni šele takrat, ko bodo postali mesto in bodo postali Turčija.
Oziroma se njegov izjemen roman tako bere zdaj. Težko je namreč te dni prebirati Pamukov Čuden občutek v meni in ne imeti pri tem občutka, da pisatelj izrisuje presunljivo natančen portret Erdoganove Turčije. Nemogoče je prebirati njegov epski oris odrinjenih in prezrtih istanbulskih primestij, ki leta, desetletja životarijo onkraj države, onkraj njenih zakonov in predpisov, v svetu, ki mu skupno vladajo družinske vezi, mali in veliki prevaranti ter življenjska naključja, ne da bi v tej pobožni množici revežev prepoznavali bodoče podpornike Recepa Tayyipa Erdogana in njegove nazadnjaške politike.
Kemali so bili namreč dolgo, predolgo slepi za bogaboječe mevlute, ki so pod njihovimi okni ob večerih otožno vpili »Booozaaa!«, bili so slepi za njihova odročna, neasfaltirana naselja, za njihove primestne gostilne in džamije, kamor so se razžaljeni zatekali in iskali tolažbo, za njihove glasbene zvezde in preroke, ki so jih v svojem brezupu častili, za vso njihovo kulturo, ki se je razvijala neodvisno od kulture kemalov. Ti so bili in ostali slepi za Turčijo Mevluta Karataša, ki bo nekoč, le na videz čez noč, postala ena in edina Turčija, iz katere bodo razmišljujoči in pišoči pripadniki nekdanje elite preganjani, kljubujoči pa v njej zapirani in mučeni. Bili so in ostali slepi za svet, ki jim je, kakor za kazen, demokratično izvolil diktatorja. Ker ta svet je bil od nekdaj mnogo večji in številčnejši od njihovega. In naposled je prišel čas, ko je postal tudi glasnejši. Ker tak čas vedno pride.
Čeprav Orhan Pamuk piše o Istanbulu tako, kakor da ne bi bilo zunaj njegovega ljubljenega mesta zanj ne življenja ne smrti, romana Muzej nedolžnosti in Čuden občutek v meni, ko ju preberemo skupaj, drugega za drugim, ustvarita trpko podobo razdvojenega, ali bolje rečeno, razklanega sodobnega sveta, v katerem so samooklicane elite, predvsem tiste intelektualne in kulturne, vse bolj pa tudi politične, že skoraj nepredušno zaprte v svoja družbena omrežja. Zaprte so v svoje akademske in kulturniške kroge, v svoje gledališke dvorane in kinodvorane, na simpozije in konference, zatopljene v svoje resne medije in javne debate, iz dneva v dan vse bolj nezmožne soodločati o svoji lastni usodi, kaj šele o usodi družbe, ki ji le še navidezno pripadajo.
To je, vsaj zdi se mi tako, velika zgodba našega časa, morda največja, ki jo lahko tukaj in zdaj povemo o njem. V trenutku, ko se bralec zave, o čem Orhan Pamuk pravzaprav piše in kakšne vrste mozaik gradi s svojima mogočnima, vseživljenjskima zgodbama, se zave tudi brezizhodnosti položaja, saj se prepad med pisateljevima Istanbuloma poglablja že od nekdaj in gre le še za vprašanje časa, kdaj bo vzporednost postala nevzdržna in bo en Istanbul preplavil drugega. In da ta Istanbul ni le Istanbul, ampak je ves svet. Tudi naš.
Zdaj smo se, bojim se, znašli na tej točki. Ne prvič ne zadnjič. Zgodovina je prepolna podobnih zgodb o prekipevanjih nevidnih vrelišč, o krvavih in manj krvavih revolucijah, o dvigovanju upognjenih glav. Nekateri danes pišejo o neoliberalizmu, nekateri o krizi demokracije ali celo o demokraturi, drugi o populizmu, a to so le različna poimenovanja istega procesa. Procesa, ki se bo počasi sesuval sam vase in pod seboj pokopaval nedolžne žrtve.
Na koncu romana Čuden občutek v meni se svet Mevluta Karataša začne dobesedno dvigati v nebo. Na mestu nekdanjih pritlikavih hiš začnejo rasti stolpnice. A Mevlut kljub temu ostaja del poraženih. Njegov Istanbul je še naprej Istanbul odrinjenih in prezrtih. Ker novi časi, vselej je tako, prinesejo le navezo vladarjev obeh svetov in nove elite se premešajo s starimi. Potem se milijonske množice mevlutov razočarane vrnejo nazaj na svoje ulice, da z njih spet otožno zavpijejo: »Booozaaa!«
A do tam je še daleč.
