Rosa Luxemburg se je leta 1871 rodila v »finančno revni, a kulturno bogati« družini, njen oče je že zelo zgodaj uvidel, da ima »ogenj v duši«, ki je gorel vse do njene usmrtitve leta 1919. Že pri desetih letih je Rosa govorila in pisala v ruščini, jeziku okupatorskih vladarjev, v poljščini, jeziku svoje domovine, v hebrejščini, jeziku svoje vere, in tudi v nemščini – v risoromanu Rdeča Rosa v družbi izstopajočo mladenko opisuje britanska striparka in aktivistka Kate Evans. Štiri leta po tem, ko so na obzidju varšavske trdnjave za zastraševanje novih privržencev socialističnega cilja obesili štiri socialiste, se je ogenj v Rosi razplamtel. V carski Poljski ni politične svobode, nasprotovanja se ne trpi, je spoznala. »In ko so se Rosine oči enkrat odprle, kako bi mogla ne videti?«
Že v srednji šoli se je pridružila poljski delavski stranki Proletariat, ilegalnemu marksističnemu gibanju. Rosa dolžnosti, pokornosti, religije in ubogljivosti ni sprejela kot vodil za svoje življenje. Tega ni videla, zato je pobegnila v čisto nov svet. Namesto predpisanih priročnikov za mlade dame je v svetu revolucionarne literature raje brala Kapital Karla Marxa. Spon utesnjujočih pričakovanj spola se je rešila tako, da je zavrgla steznik, si postrigla dolge lase in šla v Švico študirat filozofijo, politične vede, zgodovino, ekonomijo – človeško naravo, torej. »Rosino življenje postane en sam velik poskus, teoretično in praktično raziskovanje znanosti družbene reforme.«
Živela je na Poljskem, Finskem, v Švici, Veliki Britaniji in Nemčiji, ki je postala njen dom. »V srcu nimam nobenega posebnega kotička za geto: čutim se doma povsod po svetu, kjer so oblaki in ptice in človeške solze.« Zaradi drugačnega razmišljanja, ki ga je glasno delila z vsemi, je večkrat pristala v zaporu, kjer je zgolj okrepila svoja stališča. Na pragu prve svetovne vojne je s Karlom Liebknechtom ustanovila in vodila Gruppe Internationale, iz katere se je razvila revolucionarna marksistična skupina Spartakova zveza. Pisala in objavljala je spise in ekonomske analize, kritične do takratnih oblasti in okoliščin, objavljala je tudi iz zapora, pozneje pa je bila med ustanovnimi člani Komunistične partije Nemčije (KPD), program za katero je večinoma napisala sama. Po zatrtju vstaje Spartakove zveze so Roso skupaj z Liebknechtom leto 1919 ustrelili, njeno truplo pa vrgli v reko.
Po njeni smrti so jo mnogi imeli za navdih za revolucionaren boj, za sijajno voditeljico in mučenico, drugi za ideološko sovražnico, krivoverko in odpadnico, pozneje so jo označevali za feministko, arhetip, revolucionarno junakinjo, »neustrašno v politiki, življenju in ljubezni«, v spremni besedi Rdeče Rose zapiše Paul Buhle. Njeno življenje in delo nista bila pomembna le za pretekle in sedanje rodove, temveč tudi za prihodnje. Kot zapiše Evansova, njene besede odmevajo skozi stoletja, njeno teoretično in praktično delo za socializem in mednarodno solidarnost delavskega razreda pa je preseglo meje Nemčije in čas, v katerem je živela.
