Revolucija v nemškem cesarstvu je dva meseca pred tem dosegla odstop cesarja Viljema II. in razglasitev republike. Za državnega kanclerja je bil imenovan Friedrich Ebert, vodja socialnih demokratov. Nemško republiko so v naslednjih tednih pretresali množični protesti, ki jih je podpihovalo divjanje protirevolucionarnih čet, vrhunec pa so dosegli 5. januarja 1919, dan po tem, ko je nova vlada odstavila berlinskega policijskega načelnika Emila Eichhorna, člana levega krila Neodvisne socialnodemokratske stranke Nemčije (USPD).

Na berlinske ulice naj bi takrat prišlo več sto tisoč demonstrantov. To je opogumilo berlinsko vodstvo USPD in osrednji odbor Komunistične partije Nemčije, da sta revolucionarne delavce in vojake v Berlinu pozvala k strmoglavljenju vlade. Naslednjega dne se je začela vstaja spartakovcev, vlada pa je razglasila izredno stanje.

Rosa Luxemburg je vstaji sprva nasprotovala, jasno je bilo namreč, da so bili nemiri sprovocirani in da vlada komaj čaka, da obračuna s pripadniki levice, še zlasti s spartakovci, 8. januarja pa je zapisala, da so bili v vrh vlade postavljeni ljudje, ki so pred tem naredili vse, da bi preprečili izbruh revolucije. Ko je do revolucije vendarle prišlo, pa so se postavili na njeno čelo z jasnim namenom, "da jo bodo ob prvi primerni priložnosti zadavili". Takrat je tudi poudarila, da je vlado Friedricha Eberta treba "spraviti spod nog".

Tri dni kasneje je vlada vstajo zatrla, v noči s 15. na 16. januar 1919 pa je vojska Luxemburgovo in Karla Liebknechta - med drugim sta sodelovala pri ustanovitvi Spartakove zveze in kasneje Komunistične partije Nemčije - v Berlinu aretirala in odvedla v hotel Eden. Po besedah enega od biografov so Roso med zasliševanjem mučili, ji razbili glavo s puškinim kopitom, usmrtili pa so jo s strelom v glavo. Njeno truplo so odvrgli v znameniti berlinski Landwehrkanal, našli so ga šele štiri mesece kasneje. Na podoben način je bil usmrčen tudi Karl Liebknecht.

Lenin je Luxemburgovo po njeni smrti, kljub številnim kritikam, ki sta si jih v preteklosti izmenjala, označil za predstavnico "neponarejenega marksizma", Berthold Brecht pa je v epitafu zapisal, da so jo bogati izbrisali, ker je revnim povedala, kaj je pravzaprav življenje. V središču njenega življenja je bila nedvomno revolucija.

Rodila se je leta 1871 na Poljskem, v judovski trgovski družini. Ideje socializma so jo pritegnile zelo zgodaj, pri šestnajstih letih je že postala članica celice revolucionarne socialistične stranke Proletariat. Kmalu je nanjo postala pozorna carska tajna policija in da bi se izognila aretaciji, je pobegnila v Švico. V Zürichu je najprej študirala matematiko, kasneje pa je presedlala na pravo in politično ekonomijo. Leta 1897 je doktorirala na temo industrijskega razvoja Poljske.

V Švici pa ni le študirala, ampak je tudi politično delovala v socialističnem gibanju. Pomembno je bilo njeno sodelovanje z vodilno teoretsko revijo nemške socialne demokracije Die Neue Zeit. Preselila se je v Berlin in postala aktivna v levem krilu Socialne demokratske stranke Nemčije (SPD). Pozornost je vzbudila s svojimi aktualnimi časopisnimi članki, s polemiko proti reviziji marksizma pa si je ustvarila ugled v nemški in mednarodni socialni demokraciji.

Leta 1905 se je odpravila v Rusijo, kjer je prišlo do množičnih stavk in nemirov obubožanih delavcev. Na podlagi te izkušnje je napisala eno svojih najznamenitejših del Množična stavka, partija in sindikati, v katerem je posebej poudarjala pomen množične stavke kot metode boja za revolucionarno preobrazbo družbe. Leta 1907 je postala predavateljica marksizma in politične ekonomije v SPD-jevem izobraževalnem centru v Berlinu. Vse od leta 1910, ko sta se začela krepiti nemški militarizem in imperializem in je nevarnost svetovne vojne postajala vse bolj očitna, je tudi ostro nastopala proti vojni.

Ko je nemško cesarstvo - tudi s podporo poslancev stranke SPD, ki so glasovali za vojne kredite - objavilo splošno mobilizacijo in napovedalo vojno Rusiji, se je Luxemburgova s somišljeniki javno distancirala od politike uradne socialne demokracije. Takrat je nastalo njeno poglavitno delo Kriza socialne demokracije, v katerem je med drugim obsodila militarizem in imperializem. Delo je napisala v zaporu, kjer je bila z nekajmesečno prekinitvijo od februarja 1915 do novembra 1918.

Iz zapora je aktivno delovala in leta 1916 skupaj s Karlom Liebknechtom ter Claro Zetkin, vplivno socialistko in borko za pravice žensk, ustanovila Spartakovo zvezo, organizacijo, ki je združevala privržence marksističnega revolucionarnega gibanja. Ta se je leto kasneje pridružila novonastali Neodvisni nemški socialnodemokratski stranki (USPD).

Luxemburgova je v oktobrski revoluciji videla začetek svetovne socialistične revolucije. Ko je revolucija novembra 1918 izbruhnila tudi v Nemčiji, se je v Berlinu vključila v revolucionarno dogajanje. Bila je med ključnimi pobudniki ustanovitve Komunistične partije Nemčije. Dva tedna po ustanovnem kongresu je Friedrich Ebert, njen nekdanji učenec in strankarski kolega v SPD, postal tudi njen rabelj. Dan, preden je bila umorjena, je v svojem zadnjem spisu med drugim zapisala, da je revolucija edina oblika boja, v katerem do končne zmage vodi vrsta porazov.