"Vse polno mrtvih po cestah, proletarci!Karla*, Roze, Radeka** pa ni v teh vrstah!Proletarci!"

Dva dni pozneje, 15. januarja 1919, sta bila med mrtvimi proletarci tudi Rosa Luxemburg in Karl Liebknecht. Ustrelili so jo v glavo in njeno truplo vrgli v reko. "Surova in nevedna roka je v službi protirevolucije pokončala drobno in krhko Rosino telo, dragoceno posodo neprecenljivo bogate in plemenite vsebine," je v spremni besedi h knjigi Iz boja in življenja, izbrana pisma Rose Luxemburg še zapisala slovenska pesnica, prevajalka in publicistka Erna Muser.

"Tisti, ki se ne trudijo premakniti, ne začutijo verig," je eden od mnogih citatov Rose Luxemburg. Njeno ime je še danes simbol mednarodnega delavskega gibanja. Rodila se je 5. marca v Zamošču, mestecu jugovzhodno od Lublina v delu Poljske, ki je bil od leta 1815 pod rusko nadoblastjo, vendar se je z družino kmalu preselila v Varšavo. Že v srednješolskih letih se je začela zanimati za socializem in delavsko gibanje ter bila v njem tudi zelo dejavna. Pri šestnajstih letih je postala članica celice revolucionarne socialistične stranke Proletariat, prav zaradi izrazite politične dejavnosti in stikov z revolucionarnim gibanjem pa je nanjo postala pozorna carska tajna policija. S pomočjo izkušenih poljskih revolucionarjev se je pretihotapila čez mejo in odšla v Zürich, kjer je od leta 1890 študirala matematiko in naravoslovne znanosti, po dveh letih pa presedlala na pravni študij, ki je bil v veliki meri povezan s študijem politične ekonomije. Vendar se v Švici ni učila zgolj teorije, temveč je bila to zanjo predvsem dežela, v kateri in iz katere je delovala v socialističnem gibanju. Tam je med drugim srečala svojega življenjskega soborca iz Vilne Lea Jogichesa ter navezala tesne stike s številnimi ruskimi in poljskimi revolucionarji, ki so živeli v emigraciji. Pozneje se je preselila v Nemčijo in se leta 1898 zaradi pridobitve nemškega državljanstva poročila z Gustavom Lubeckom, njen novi dom pa je postal Berlin.

Zaradi javnega nasprotovanja vojnim posojilom je bila večkrat v zaporu, ključni dogodek, ki je vplival na razvoj njene družbenopolitične misli in delovanje ter konec koncev na njen odnos do Lenina in boljševikov, pa je bila prva ruska revolucija, ki je izbruhnila leta 1905. Rosa, ki je že pred tem poudarjala potrebo po množični pobudi, je ne samo od daleč pozdravljala rusko revolucijo, ampak se je je tudi sama udeležila. Konec leta 1905 je pobegnila v Varšavo, tam pa so jo marca 1906 aretirali in zaprli. Ko so jo junija za visoko kavcijo izpustili iz zapora, je prebegnila na Finsko, kjer je navezala zelo tesne stike z nekaterimi boljševiki, predvsem z Leninom, poleg tega pa napisala eno svojih najznamenitejših del Množična stavka, partija in sindikati. V njem je posebej poudarjala pomen množične stavke kot metode boja za revolucionarno preobrazbo družbe.

Bila je tudi soustanoviteljica Spartakove zveze, marksistične revolucionarne skupine, iz katere se je pozneje razvila Komunistična partija Nemčije. Tudi Lenin jo je izjemno cenil in je po njeni smrti Nemško komunistično partijo pozval, naj čim prej izda njena zbrana dela, Luxemburgovo pa imenoval za "odlično predstavnico revolucionarnega proletariata".

"Rosa je bila," kot piše Erna Muser v spremni besedi, "čeprav židovskega rodu, poljska domoljubka." Na to kažejo njene bridke besede v enem izmed člankov iz leta 1893, v prvi številki poljskega časopisa Sprawe robotnicze (Delavske stvari), v katerem govori o raznarodnavanju poljskega naroda. "Na vsakem koraku," piše, "mora človek uporabljati tuj jezik in tudi v šolah govore otrokom tako, da ničesar ne razumejo."

Kot je zapisano v opombah v knjigi Paula Frölicha Rosa Luxemburg, so malo zgodovinskih osebnosti tako klevetali in blatili kot ravno njo: "Na račun njenega imena, boja in dela so brez prizanašanja širili kopice laži, tako buržoazna reakcija kakor izdajalci in oportunisti v mednarodnem delavskem gibanju, in sicer z namenom, da bi prekrili njen lik s plaščem mržnje in pozabe."

* Karl Liebknecht** Karl Radek