Čeprav se predstavniki vlade otepajo primerjav infrastrukturnega posla desetletja z nekim drugim, energetskim poslom desetletja, ki se je v zgodovino nato zapisal kot mati korupcijskih afer, so podobnosti med šestim šoštanjskim blokom in drugim tirom pravzaprav srhljive. Junija 2008 sta francoski Alstom in Termoelektrarna Šoštanj podpisala 698 milijonov evrov vredno pogodbo za dobavo opreme za šesti blok termoelektrarne. Spomladi lani, ko je bil šesti blok končan, je država tudi zaradi lobističnih interesov, ki jih ni znala obiti, na mizo dobila račun za 1,43 milijarde evrov. Zgodba o drugem tiru je v izhodišču vredna toliko, kolikor je bil šesti blok ob koncu.
Še preden je bila zasajena prva lopata na razgibanem in nepredvidljivem kraškem terenu med Koprom in Divačo, pa je vrednost drugega tira zrasla z 800 milijonov na 1,4 milijarde evrov. Razni deležniki so k projektni idejni zasnovi prilepili dodatke, ki z železniško progo ali transportom iz Luke Koper nimajo nikakršne zveze. Danes vemo, da je proga projektirana razkošno, odločitev o tem, kako razkošno bo tudi grajena, pa je na mizi ministra. »Alternativne trase nima več smisla iskati, saj bi to začetek gradnje zavleklo za nekaj let. Navsezadnje smo v projekt že vložili 50 milijonov evrov,« razmišlja minister.
Podobno je v prelomnem trenutku, to je bilo septembra 2011, razmišljal tudi Borut Pahor, tedaj še v vlogi premierja, preden je podpisal bianko menico za državna poroštva za TEŠ 6. Preveč denarja smo že vložili v projekt, da bi zdaj odstopili, je dejal. Pri drugem tiru vlada takih poroštev ali denarja iz proračuna ne želi dati, tudi zato, da »ta projekt ne postane TEŠ 6«, rad poudari Miro Cerar. Še ene take katastrofe si resnično ne moremo privoščiti. Drugi tir bodo, kot kaže, (so)financirala državna podjetja. No, tako kot je bilo zamišljeno pri TEŠ 6.
Ko se gradi z javnim denarjem, lobiji trkajo na vrata. Samo letos se je pri ministru Petru Gašperšiču oglasilo več kot štiriindvajset delegacij iz Slovenije in tujine, ki so se tako ali drugače zanimale za gradnjo drugega tira. Sto štiriintrideset – toliko je posameznih zabeleženih lobističnih stikov – različnih odposlancev, zastopnikov, pooblaščencev in direktorjev si je podalo kljuko ministrove pisarne v času, ko sploh še nismo zagotovo vedeli, koliko bo stala gradnja in kako bomo drugi tir zgradili. Koliko je bilo tistih posameznikov, ki so se tako mimogrede oglasili pri ministru, da bi z njim govorili o projektu, pa njihovega obiska ni nihče prijavil, vedo samo v ministrovi pisarni.
Zdaj prihaja čas, ko bo treba črno na belem določiti pravila igre: izbrati enega od scenarijev na mizi in se odločiti, kako bomo drugi tir zgradili. Čas, ko bo treba spisati zakon in določiti pravila delovanja projektnega podjetja, pod katerega bosta, kot vse kaže, kmalu padli dve strateški državni podjetji, in navsezadnje čas, ko bodo morali na ministrstvu pripraviti razpis za izbiro gradbinca.
Vsaj milijarda in dvesto milijonov razlogov priča o tem, da bo pot do ciljne ravnine še prekleto dolga in polna skušnjav.
