Tako kot Ljubljana se tudi Zagreb danes otepa z raznimi oblikami prisvajanja javnega prostora in ureditvami, ki jim ni mar za pretekle urbanistične razmisleke. Ljubljana sicer aktualno »politiko komercializacije« javnega izvaja na finejše načine. Preureditev Slovenske ceste je ravnokar prejela zbornično nagrado za odlično izvedbo! Trenutno se izbrušeno tlakujeta območji Male in Prečne ulice, Eipprova pa je, pod modnim geslom reciklaže, postala skladišče za granitne cestne robnike. Preden se vprašamo, kako dobra je reciklaža – ali je nova ureditev Eipprove sploh arhitekturna gesta in kako se, če se, odziva na Plečnikovo potezo – se kar sami zastavita vprašanji, kaj reciklirati in kje. To pa sta že vprašanji prostorskega, natančneje urbanističnega, načrtovanja. Tudi prenova Slovenske ceste ni naslovila nekaterih ključnih vprašanj: na primer kakšne zadrege bodo izšle iz povečane količine in frekvence pešcev in kolesarjev na prostoru, ki so ga namesto avtomobilov zasedli gostinski lokali in reklamni panoji.
Osredotočanje na tlakovanje, pa čeprav gre za izvedbene bravure, samo kaže na to, da se je Ljubljana urbanističnemu načrtovanju odrekla. S tem pa se je odrekla tudi arhitekturnim dejanjem. O tem, kaj bo kje in kako, odločajo agilni posamezniki in posamezni občinski oddelki. Vsak vidi svoje interese. Paradigmatski primer, kako je pregovor, da kdor dela, greši, postal izgovor. Nič čudnega, tudi država se je odrekla skrbi za prostor. Prepušča jo posameznim sektorjem, problem sektorske obravnave prostora pa je v tem, da vsaka panoga vidi in razume problem le skozi svojo prizmo in je zato nesposobna podati celovite rešitve. Vsak poseg v prostor je v integralni soodvisnosti od drugih in deluje na celoto. Prostor je skupna dobrina in skrb zanj je lahko le družbena. Kot skrb za šolstvo in zdravstvo. Odrekanje prostorskemu načrtovanju je zato nazadovanje. V smislu varstva prostora, funkcioniranja sistemov in v smislu izrabe izraznega potenciala krajinskega, arhitekturnega in urbanističnega oblikovanja.
Zadnje veliko dejanje ljubljanskega prostorskega načrtovanja je bil urbanistični načrt za 228 hektarov veliko območje med Kolinsko, Šmartinsko in železnico. Začelo se je leta 2008 z mednarodnim urbanističnim natečajem Partnerstvo Šmartinska. Zmagovalna rešitev je na sredini območja predlagala velik mestni park, kar je bilo mogoče le zato, ker so se v partnerstvo, v katerem bi si sorazmerno delili stroške in dobiček, povezali številni mali in veliki zasebni vlagatelji ter lastniki parcel, skratka vsi, ki imajo neposredne interese na območju; za usklajevanje interesov, razreševanje konfliktov in za skupno dobro pa je skrb prevzela Mestna občina Ljubljana.
Dobro, udarila je finančna kriza. Partnerstvo je razpadlo, urbanistična misel je zamrla, ostale so posameznosti: Kristalna palača in hotel Plaza. Škoda. Partnerstvo Šmartinska je bilo namreč dokaz o še prisotni zavesti, da sta za življenje mesta pomembna polifunkcionalnost in ustvarjanje platform, na katerih se lahko odvija družbeno življenje. A kot kaže, se je ta zavest izgubila. Če je bilo s Partnerstvom Šmartinska še mogoče misliti mesto – predlog za park je bil prav predlog za oblikovanje platforme družbenega znotraj zasebnega – pa se je natečaj za območje ob Celovški severno od obvoznice, le tri leta zatem, tej misli odrekel, saj je projektno nalogo zastavil kot kompilacijo lastniških parcel in odpisal razmislek o nuji načrtovanja skupnih prostorov in umestitvi območja v širši prostorski okvir. Danes gledanje, osredotočeno na posamezno parcelo, prevladuje, kar dobro kaže predlog monofunkcionalne pozidave območja ob Parmovi cesti, tam, kjer naj bi, v povezavi z novim Potniškim centrom, nastalo novo urbano težišče v osi stolpnic Trga republike. Časi so seveda drugi. Načini delovanja tudi. Idejnih natečajev ni. S projektnimi natečaji se post festum izsiljuje odločitve, sprejete brez strokovne in brez javne razprave. Problemi razvoja mesta pa so še bolj kompleksni in še bolj kličejo k celoviti obravnavi.
Ljubljana bi morala spet začeti razvijati svoje urbanistične poteze. Ne vem več, kakšen je vzorec tlaka na terasi dvorane Lisinski. Močnejši vtis je pustila njena povezanost z mestom. Arhitekturna gesta, ki se usede v spomin.
